Zakaj lažemo?

30. 5. 2014
Deli
Zakaj lažemo?

Iskrenost je dobra za dušo in zdravje, toda laži – majhne in velike – so prav tako sestavni del življenja. Raziskave so pokazale, da znajo celo majhni otroci dobro lagati, pa tudi, da ni veliko ljudi, ki znajo prepoznati, če je nekdo neiskren.

Uspešno laganje lahko predstavlja razliko med polnim in praznim želodcem ali celo med življenjem in smrtjo. Charadrius melodus je majhna ptica pevka, ki je v pretvarjanju zelo spretna. Ta ptica, podobna vrabčku, zna veleumno preslepiti roparice, ki bi se rade polastile njenih jajc. Ko opazi roparsko žival, se pretvarja, da ima poškodovano krilo in da šepa, s čimer pritegne pozornost napadalca, ki misli, da lahko dobi še boljši plen, kot so jajca. Ko se ji grabežljivec nevarno približa, ptička odleti iz njegovega dosega ter tako reši sebe in jajca.

Bolj kot je vrsta napredna, bogatejši je njen repertoar prevar in ukan. Opice so v tem smislu zelo nadarjene in zlahka zavedejo druge opice ter živali, pa tudi ljudi.

Znanstveniki trdijo, da so najboljši manipulatorji šimpanzi, ki naj bi bili zelo uspešni v prikrivanju resnice in ustvarjanju lažnih vtisov. Ko na primer obkroženi z drugimi šimpanzi najdejo hrano, se pretvarjajo, da niso ničesar našli in tako izločijo konkurenco ter se po hrano vrnejo šele po tem, ko se drugi oddaljijo. Ali pa hrano skrijejo v pest in se ležerno odgugajo do skritega kotička, kjer si jo privoščijo. Raziskave so potrdile, da šimpanze različnih ukan, ki jim bodo prišle prav pozneje v življenju, učijo že njihove mame. Te ukane so povezane s prehranjevanjem, osvajanjem partnerjev ter z izogibanjem sporom in nasilju.

Zakaj lažemo?

Znanstveniki se strinjajo, da je spretnost pri laganju v živalskem svetu prednost. Manipuliranje z resnico je pomembno pri prehrani, izogibanju plenilcem in za razmnoževanje. Zaradi vsega tega ni nič čudnega, da so ta znanja najbolj razvita pri evolucijsko najbolj napredni vrsti: Homo sapiensu.

Moderni človek uporablja veliko različnih vrst laži, ki imajo širok razpon slogov in namenov. Z enimi se skušamo materialno okoristiti, z drugimi skušamo nekoga naplahtati ali prizadeti, tretje uporabimo iz čiste zabave, četrte pa zato, da bi sebe in druge izvlekli iz neugodne situacije. Včasih je resnica bolj boleča in povzroči več škode od laži, zato skušamo z laganjem nekomu prihraniti čustvene bolečine. Skorajda torej ni situacije, v kateri se ljudje ne bi občasno zatekli k lažem, pa če nam je to všeč ali ne.

Po ameriškem psihologu Robertu Feldmanu je laganje temeljna veščina, ki se je učimo že od malega. Da bi to dokazali, so psihologi skrivaj opazovali otroke, ki so jim prej naročili, da si ne smejo ogledati igračke, ki so jo pustili v istem prostoru z njimi. V pogovoru, ki je sledil, so otroci pridno lagali, da igračke niso niti pogledali. »Pri dveh ali treh letih jim laganje še ne gre tako dobro, pri petih ali šestih pa so že pravi mojstri,« pravi Feldman, ki je en izmed številnih zagovornikov laganja v čim manjši možni meri.

Nova dimenzija pretvarjanja

Laganja se torej učimo že zelo zgodaj in potem to spretnost le še nadgrajujemo: izkoriščamo jo za doseganje uspeha na številnih področjih – v šoli, službi, v družbi ali pri športu – pravzaprav na vseh področjih, kjer lahko z njeno pomočjo dosežemo korist, ali pa smo na poti do cilja naleteli na tekmeca. V zadnjih petnajstih letih so se laži razširile na še eno dimenzijo: v virtualni svet.

Po Feldmanu druženje na spletnih omrežjih, kakršno je Facebook, ali pisanje komentarjev na forumih zaradi lahkosti ustvarjanja lažnih profilov in prevzemanja tujih identitet krepi nagnjenje k neiskrenosti. Iz odnosov, ustvarjenih na teh temeljih, po mnenju Feldmana in njegovih somišljenikov ne more nastati nič dobrega.

Ker nas naši bližnji, mediji in industrija vsakodnevno izpostavljajo lažem, je razumljivo, da smo razvili tudi spretnost njihovega prepoznavanja. Žal smo pri tem veliko manj uspešni kot pri samem laganju. Nujno je torej, da se v tej spretnosti izurimo in se naučimo prepoznati včasih komaj opazne signale laži, ki jih oddajajo tisti, za katere smo lahka tarča manipulacije.

Lažnivci so manj vljudni in ustrežljivi od tistih, ki nimajo česa skrivati. Poleg tega neiskreni ljudje v večji meri uporabljajo negacije in se pritožujejo pogosteje od iskrenih.

Ozren Podnar

Novo na Metroplay: "Kar naenkrat se liki začnejo obnašati po svoje" | Tadej Golob o pisanju kriminalk