Zakaj otroci v odrasli dobi pretirano skrbite za svoje starše?

Intuitivna terapevtka Tatjana Miljavec tokrat o odgovornosti otrok za počutje staršev.

Zakaj otroci v odrasli dobi pretirano skrbite za svoje starše? (foto: shutterstock) shutterstock
19. 11. 2022

Pogosta tema pogovorov, razmišljanj, vsakdanjih izzivov. In terapevtskega dela:

- Ko vidim mamo, kako potiho trpi z očetom alkoholikom, me vedno znova zelo prizadene. "Sekiram" se zanjo, imam hudo migreno, grozljive bolečine v levi rami. 

- Vzamem si čas za mamo, da mi izlije svoje težave z mojim brezposelnim bratom, ki živi na njen račun. Nikogar drugega nima, da bi mu potarnala. Potem ji je lažje. Imam kronično vnetje črevesja in še druge zdravstvene težave. 

- Starša se ne razumeta, zato gremo večkrat z družino k njima na počitnice, da jima razbijemo moreče vzdušje. Muči me tesnoba. Neznosne bolečine v hrbtenici me vsaj dvakrat letno položijo za teden dni v posteljo. 

- Močno me žre mamin odnos do očeta. Ves čas ga terorizira. Oče se mi smili, najbrž zaradi tega ne spim in rabim veliko pomirjeval. 

- Simpatičnega mladega moškega precej skrbi počutje svoje ločene mame. Hodi celo na dopust z njo, da ji ni dolgčas. Name se obrne, ker se mu vsak partnerski odnos poruši. 

Ob vsem tem se najprej zbudi vprašanje: Kaj te mame, ti očetje niso odrasli ljudje?

Seveda so. Saj veste, odrasli ljudje smo odgovorni sami zase, za svoje počutje.

Zakaj potem nekateri otroci nosite toliko odgovornosti za počutje svojih staršev?

Znate razmejiti med seboj in staršem in potegniti zdrave meje?

Starši bi se lahko ločili, preselili, postavili potrebne meje, si poiskali hobije in s tem prijetno družbo vrstnikov…

Odrasel človek je odgovoren za svoje življenje… s kom bo živel, kje, kaj bo delal. Nikjer ni vse vedno optimalno in najlepše. A nihče se ni rodil zato, da bo stagniral v težkih okoliščinah leta, desetletja.

Vzrok pretiranih skrbi za počutje staršev izvira iz težkega otroštva

Kjer se odrasli čuti močno odgovornega za počutje staršev, je bilo izjemno težko že v otroški dobi. Po vsej verjetnosti se starša nista razumela, a vztrajala skupaj. Vsak je po svoje trpel in uničeval mir ter varnost v družini.

Otrok se za vsake take odklone čuti krivega. In kdor je kriv, poskuša vse popraviti, rešiti. Zato je že kot majhen prevzemal skrbi za počutje staršev, vse bi naredil, da bi v družini bila sloga.

Pogosto je poskušal loviti žogo »med dvema ognjema«. Spomnimo se te igre iz otroštva. Ko smo jo igrali, smo bili po parih igrah kar zadihani. Kako bi bilo, če bi jo morali igrati ves čas bivanja doma in to dan za dnem?

Kjer so bile večne napetosti med staršema, se je to res dogajalo. Otroku pride ta nenehna skrb v kri. Vsak trenutek je na preži, da bo ja prestregel žogo težkih besed, dejanj, ki so namenjene od enega starša k drugemu. Da ne bo spet prepirov, morda celo pretepanja, da bi starša bila zadovoljna in bi pod domačo streho vladal vsaj približen mir.

Pogosto se v disfunkcionalnih družinah dogaja, da se eden od staršev čustveno pretirano naveže na otroka. Vso tisto pozornost, ljubezen, kar naj bi ju delil z ljubečim partnerjem, poišče, usmeri v otroka. Ta postane njegov zaveznik. Starš je pomirjen, ker ima pod domačo streho spet nekoga, ki mu lahko potarna, ga hoče poslušati, je vedno ob njem, ko partner odvihra po svoje ali za vedno zapusti gnezdo, mu skuha čaj, ko od hudega spet zboli…

Nehote sta zamenjala vloge. Otrok postane na čustvenem nivoju starš svojemu staršu, včasih celo obema. Dobro mu dene, ker se čuti koristnega in ima končno zadovoljnega starša. Tek v začaranem krogu se prične. Tako desetletja spremlja trpljenje starša in vsak njegov poraz, padec razpoloženja, dojema kot lasten neuspeh.

Kaj narediti, ko odrasli ozavesti, da je starš svojemu staršu?

Potrebno je začeti rezati popkovino. To je proces, ne gre od danes na jutri, potrebno pa je prestaviti iz »lera v tretjo brzino«, kar pa ni enostavno in redko zmore sam.

Najprej ozaveščanje: otrok ni odgovoren za počutje staršev. Mama se je sama odločila, do kdaj bo prenašala očetovo pijančevanje, druga preživljala lenega sina. In tisti terorizirani oče ženine izbruhe. In dva večno nesrečna, do kdaj bosta še živela v podrtem zakonu. Ločena mama se sama odloča, kje si bo poiskala družbo, kaj bo naredila iz svojega življenja.

Kdor je še preveč vpet v odnose s starši in trpi, ker se oni ne premaknejo, potem je skrajni čas, da se premakne sam. Si poišče pot, da mu bo v življenju lepo. Kajti vsak odrasel človek je odgovoren le zase. Odgovoren pomeni, da mora poskrbeti zase. To ni stvar izbire: ali - ali. To je dolžnost.

V tem zapisu se lahko najdejo tudi starši, ki imajo svoje dolgoletne težave in jih ne rešujejo, temveč pasivno živijo ujeti v težke zgodbe po sistemu: Nič se ne da spremeniti.

Ali so ločeni in otroka na čustvenem nivoju jemljejo kot partnerja.

Če sem prej napisala, da je vsak odrasel odgovoren zase, so ti, ki imajo vlogo staršev, seveda odgovorni tudi za svoje neodrasle otroke.

Ko starš poišče v sebi moč za korake iz črne luknje, pokaže otroku, da se da delati spremembe. Da je potrebno poskrbeti za svoje počutje, ker nihče drug ni odgovoren za to.

Največja dota za otroke so zadovoljni starši. 

Vsem ljudem je v življenju kdaj zelo težko. Potrebno je zavedanje: Nihče se ni rodil zato, da bo obtičal v težkih okoliščinah leta, desetletja. Temveč bo vedno poiskal pot do sončne strani življenja. 

Vsak dan je lahko nov začetek. Zakaj ne bi bil to današnji?

Srečno in srčno, Tatjana Miljavec, www.NasmehSrca.si 

Poglejte si tudi podkast: 

Preberite si še: Ko si želite, da bi se nekdo spremenil, se obrnite vase