Ljudje smo bitja odnosov. V drugih iščemo ogledalo, varnost, pripadnost, potrditev. A pogosto se zgodi, da naš notranji kompas ne vodi več navznoter, temveč navzven – k nenehnemu opazovanju, analiziranju, komentiranju in urejanju življenj drugih. Zakaj?
Pozornost navzven – obramba pred sabo
Ukvarjanje z drugimi je pogosto obrambni mehanizem, ki nas varuje pred nečim neprijetnim v nas samih. Namesto da bi se zazrli vase – v lastne občutke, bolečino, dvome, odgovornosti – se pozornost preusmeri navzven. Ukvarjanje z drugimi lahko postane oblika bega pred sabo. Tak beg ima veliko obrazov:
- analiziranje, zakaj se nekdo obnaša tako kot se,
- razpravljanje o tem, kaj bi moral kdo storiti drugače,
- stalna potreba po »urejanju« drugih ljudi, da bi se mi bolje počutili.
V resnici pa s tem ne razrešujemo ničesar – samo prelagamo neprijetnost.
Občutek nadzora kot iluzija varnosti
Ko se ukvarjamo z drugimi, imamo občutek, da nekaj držimo v rokah – čeprav ne svojega življenja, pa vsaj razlago njihovega. Gre za psihološko varnost: če razumem drugega, ga morda lahko nadzorujem. Če nadzorujem njega, se mi ni treba soočiti z nepredvidljivostjo v sebi.
Nadzor pa pogosto ni ljubezen – temveč odziv na lastni strah.
Bolj poznamo druge kot sebe
Presenetljivo veliko ljudi zna razložiti, zakaj nekdo drug ravna, kot ravna – a se ob tem sploh ne zaveda, kaj čuti sam. Zakaj? Ker intimnost s sabo zahteva pogum, prisotnost, soočenje z notranjim svetom, ki ni vedno prijeten. Lažje je reševati druge kot pogledati, kje v sebi smo ranjeni, izgubljeni ali negotovi.
Notranji otrok še vedno čaka
Mnogi se nezavedno ukvarjajo z drugimi zato, ker še vedno – kot nekoč – iščejo starša v drugem človeku. Hočejo biti slišani, razumljeni, potrjeni, sprejeti. In ker sami teh občutkov ne znajo dati sebi, jih iščejo pri drugih. V upanju, da bodo nekoč končno dobili to, kar niso dobili kot otrok. A nihče ne more zaceliti ran našega notranjega otroka – razen nas samih.
Sočutje, ki ne zamenja samoodgovornosti
Pomembno je, da se zavedamo razlike med sočutjem do drugega in izgubljanjem sebe v drugem. Da se vprašamo:
- Ali me zanimajo drugi, ker jim želim biti blizu – ali zato, da se mi ni treba ukvarjati s sabo?
- Ali skušam druge razumeti – ali jih analiziram, da bi se izognil svoji bolečini?
Pravi stik z drugimi je možen šele takrat, ko znamo biti v stiku s sabo – brez potrebe, da se spreminjamo ali izgubljamo zaradi drugega.
Resnično pogumen korak
Obrniti pozornost nase je pogumno dejanje. Pomeni se ustaviti. Začutiti. Ne vedeti. Dovoliti si žalost, jezo, nemoč. Odložiti masko tistega, ki vse razume, rešuje, ureja. In vprašati: Kaj pa jaz? Kako sem? Kaj rabim? Kaj me boli?
Ko začnemo odkrivati svoj notranji svet z enako radovednostjo, kot smo včasih opazovali druge, se zgodi preobrat. Nehamo živeti na robu svoje zgodbe in stopimo vanjo kot glavni lik.
