Strast ni minila – le čaka, da jo znova srečate na drugi ravni.
Dolgo sem mislila, da ljubezen, če je prava, ostane enako živa, kot je bila na začetku. Da bo vedno tisti občutek, ko se telo odzove že na vonj drugega, ko je pogled dovolj, da se vse trese v tebi od vznemirjenja. In potem pridejo leta, vsakdan, obveznosti, neprespane noči, otroci, utrujenost... Ljubezen sicer ni izginila, a iskrica – tista lahkotnost, tisto noro hrepenenje – se je nekam izgubila?
Bližina postane preveč samoumevna
Začela sem opažati, kako se pogovarjava predvsem o tem, kaj je treba kupiti, kam morava iti, kdaj kdo pride domov. Sredi vsega tega sem ga nehote začela doživljati bolj kot del sistema kot pa kot človeka, s katerim sem nekoč delila skrivnostno povezanost. In verjetno je tudi on mene.
Dolgo sem mislila, da to pomeni konec strasti. Da je ljubezen tukaj pač prešla v navado. Danes vem, da to ni konec, ampak klic k spremembi. Ljubezen, ki želi dozoreti, nas vabi, da jo začnemo živeti bolj zavestno.
Lahko zares vidim drugega?
Neko jutro sem se zavedla, da ga sploh ne gledam več. Vem, kako si umiva zobe, kdaj se zbudi, kaj poje, a ne vem pa več, kaj sanja, česa se boji, kaj si želi. In takrat sem začela vaditi prisotnost. Sprva je bilo nerodno. Pogovori so bili površni, dotiki avtomatski. A postopoma, ko sem se začela poglabljati vase – ko sem si dovolila občutiti tudi svojo osamljenost in otopelost – se je nekaj premaknilo.
Strast
Zdaj razumem, da strast ne izgine. Samo spremeni svojo obliko. Ko se prva telesna evforija umiri, nas vabi, da jo srečamo na drugi ravni – v spoštovanju, nežnosti in čuječi pozornosti. V tistih trenutkih, ko pogledam partnerja kot nekoga, ki je danes tukaj, živeč, spreminjajoč se, z mano. Ko prideva drug k drugemu brez zahtev, se zgodi toplina. Res ni ekstaza, ampak je bolj mir. In včasih prav v tem miru spet zaiskri nekaj starega – le da tokrat ne zgori, ampak ostane.
Kako sem se (na novo) naučila ljubiti
Ugotovila sem, da bližine ni mogoče zahtevati. Lahko jo le povabimo in soustvarjamo. Iskrice ne najdeš s trudom, ampak s prostorom – z malo več časa, malo več tišine in z malo manj obrambe. Ljubezen ne raste, kadar jo analiziramo, ampak kadar si jo drznemo živeti tudi v vseh svojih nedovršenostih.
Ko danes pomislim na tisti občutek izgube strasti, vem, da me je prav on vodil nazaj k svoji sposobnosti čutiti, videti in biti bolj prisotna. Strast ni minila - čakala je, da jo srečam tam, kjer sem lahko bolj mirna, resnična in odprta.
