Se bomo končno zbudili iz spanja in začeli delati na sebi ali bomo raje počakali na naslednji vlak, da nam pripelje človeka, ki ima še močnejšo lekcijo za nas? Prej ko se bomo zbudili, manj težkih preizkušenj bomo potrebovali.
- Mož ima druge ženske. Menda že vse življenje. Vsi so vedeli, le jaz ne.
- Moji odrasli hčerki me vedno znova zelo prizadeneta s svojimi izjavami, kako slaba mama, da sem.
- Nimam sreče z moškimi. Vsi so alkoholiki kot oče.
- Najboljša prijateljica je čez noč pretrgala stike z menoj.
- Šef je nemogoč, vedno znova si lastni moje uspehe.
- Mama me zavrača in noče imeti stika z menoj.
Ste kdaj razmišljali, da je naše življenje dejansko kot gledališki oder? Da smo si v naprej razdelili vloge? Skozi intuitivno terapijo dojemam odnose prav na tak način. Vse je že dogovorjeno. Od nas je odvisno, kako se bomo v določeni situaciji odzvali. Se bomo končno zbudili iz spanja in začeli delati na sebi ali bomo raje počakali na naslednji vlak, da nam pripelje človeka, ki ima še močnejšo lekcijo za nas?
V primeru nezvestega moža je dušna naloga gospe, da ne bo več samo ena izmed mnogih in se zadovoljila z drobtinicami. Ampak postala pokončna ženska, ki ve, kaj hoče od in v življenju. Z možem sta se dogovorila, da jo bo varal toliko časa, dokler se ne bo prebudila in začela delati na lastni samopodobi. Potem ali se bo mož umiril ali bo ona naredila konec vezi in si našla človeka, ki je je vreden.
In mama, ki je kriva za vse neuspehe svojih hčerk? V tem življenju je ena od njenih nalog, da se znebi krivde. S hčerama so se dogovorile, da jo bosta preizkušali, koliko je že napredovala. Ko se bo znebila glavnine krivde, jima ne bo treba več težiti in se grdo obnašati do mame. Njihov odnos se bo izboljšal.
Gospa je odraščala z očetom alkoholikom. Dušna naloga v tem življenju je predelati zamere do alkoholikov. Poleg očeta je sklenila dogovor še s petimi moškimi, da bodo prišli v njeno življenje preveriti, koliko se je že osvobodila teh zamer. Po treh povsem identičnih partnerjih so se ji odprle oči in ugotovila je, da to ne more biti naključje. Začela je iskati odgovore, ki so je pripeljali do osebnostne rasti.
Tudi tista preostala druga dva bosta še prišla mimo, da pogledata, kako je. A ker se je že osvobodila bolečin, ki jih je dobila od očeta alkoholika, se z njima ne bo zapletla v odnos. Ker se enako privlači z enakim, bo z novim partnerjem pisala mnogo srečnejšo zgodbo.
Gospa se je s prijateljico, ki je brez ene besede prekinila njun odnos, že v dušnem svetu dogovorila, da to naredi, če se ona do določenega obdobja ne bo osvobodila bolečine povezane z izgubami. Če bi znala pravočasno prisluhniti sebi, da bi začutila, koliko bolečin nosi v sebi v povezavi z izgubami in se jih začela osvobajati, ne bi rabila tako močne izkušnje, kot je prekinitev prijateljstva.
S šefom, ki se trka po prsih zaradi uspehov, kot da so samo njegovi, sta se s tem človekom že davno dogovorila, da bo prišel preveriti, koliko se on zna postaviti zase.
Mama je stežka prevzela vlogo grozne roditeljice. Oseba, ki mu v tem življenju ona predstavlja mamo, rabi priti do lastne veljave na najtežji možni način – da mu podporo odreče lastna mama. Ko se bo znebil te bolečine, bo postal najmočnejši človek daleč naokoli in nobena pot ne bo zanj pretežka. Lahko »osvoji ves svet« – vse zadane naloge njegove čudovite duše.
Bistvo življenja na zemlji je, da smo danes boljši, kot smo bili včeraj. In bomo jutri boljši, kot smo danes. Kadar nam je prijetno, se zlepa ne bomo spravili brskati po sebi in celiti svojih ran. Zato smo se dogovorili s sorodnimi dušami, da pridejo naokoli in preverijo, kako zagnani smo. V primeru, da nismo, bodo odreagirali, kot smo se dogovorili že v dušnem svetu.
Ko se bomo po smrti spet srečali na oni strani z vsemi temi sopotniki, ki nas preizkušajo v tuzemskem življenju, nam bo vse jasno. In takrat se bomo smejali ali tolkli po glavi, ker nismo uvideli in smo morali po daljši in bolj trnovi poti.
Vedno imamo možnost, da na težek odnos pogledamo z dveh plati
Ali smo žrtev in je drugi vsega kriv ali situacijo obrnemo sebi v prid in pogledamo, kaj se lahko s pomočjo te osebe naučimo. Nič se ne zgodi brez razloga, naključja ne obstajajo. Zato ne čakajmo, da se zadeve rešijo same od sebe. Ali da življenje mine. Prej ko se bomo zbudili, manj težkih preizkušenj bomo potrebovali.
Za konec pa še uvid ene gospe v dogovor duš
Ko se zazrem v svoje otroštvo, ugotovim, da nikoli nisem bila dovolj dobra. Nikoli nisem dovolj dobro pospravila, nikoli nisem dovolj dobro skuhala ali pomila posode, nisem bila dovolj dobra v šoli, premalo sem delala, predolgo sem spala, imela sem predolge lase, bila sem presuha in še bi lahko naštevala. Te materine besede mi še danes odzvanjajo v ušesih. Ni ji bilo lahko ugoditi ali doseči njenih pričakovanj, čeprav sem se trudila.
O, kako zelo sem se trudila ubogati, biti tiho, ne povzročati težav, biti ''pridna'' punčka. Vse samo zato, da bi iz njenih ust slišala pohvalo ali prejela kanček odobravanja. Toda tega ni bilo. Bila je hladna, neobčutljiva in nedostopna. Vedno je trmasto vztrajala pri svojem. Vse je moralo biti tako, kot si je zamislila.
V času pubertete sem se ji začela upirati. Dovolj sem imela njenega pritoževanja, žaljenja in poniževanja. Od takrat naprej sva si bili nonstop v laseh. Želela je, da postanem njena kopija, jaz pa sem hotela biti vse drugo kot to. Seveda je bilo to vse samo navzven. Globoko v sebi sem še vedno hrepenela po njenem razumevanju, sočutju in ljubezni. Neskončno sem si želela, da bi si bili blizu. Da bi mi vsaj enkrat v življenju rekla: ''hčerka, rada te imam.'' Ali pa: ''vredna si!'' Ti zmoreš vse!'' Verjamem vate ali kaj podobnega. Od vsega, kar se spominjam, moram priznati, da me je najbolj bolelo to, se sploh zavedala ni, da dela kaj narobe. Da ni videla, kako me je prizadela. Kako le, saj je zase mislila, da je nezmotljiva in perfektna.
V odraslih letih sem se že sprijaznila, da od nje nikoli ne bom dobila nikakršnega odobravanja, kaj šele opravičila. Jaz pa sem si ji želela odpustiti. Želela sem pustiti vse zamere za sabo in svobodno zadihati. Zaradi sebe, zaradi notranjega miru. Najprej sem poizvedovala o njenem otroštvu, o njenih odnosih in življenju v družini. Mislila sem, da bom z razumevanjem njenega življenja našla vzroke, zakaj je takšna. Sicer sem se dokopala do svojih odgovorov, vendar ji odpustiti še vedno nisem mogla. Potem sem poizkušala z raznimi tehnikami in seansami odpuščanja. Vse brez uspeha.
Nekega večera sem ''zaslišala'' glas, ki mi je narekoval naj začnem pisati. Začutila sem, da ga moram poslušati. In tako sem se usedla v naslonjač in začela pisati. Na moje začudenje sem pisala kot, da bi ravno dobila največji navdih v svojem življenju. Ko sem zaključila, sem se opravila v posteljo, saj je bila ura že precej pozna. Ravno, ko sem položila glavno na vzglavnik, sem se v trenutku ''prestavila'' v nek drug prostor in čas.
Bilo je temno. Gledam iz daljave. Vidim tri ''pojave''. Nimajo človeškega telesa. Obdaja jih belkasto – modrikasta svetloba. Zagledam svojo mamo. Bila je tista na sredini. Tako jo prepoznam. Njeno energijo. Vsi trije zrejo '' nekam''. Nisem točno videla kam in kaj naj bi to bilo. Nato mi postane jasno – zrejo v prihodnost njenega življenja. ''Zaslišim'' svojo mami: ''Nočem! Ne zmorem! Ne želim igrati te vloge!'' Takrat dojamem, da sem priča dogodku odločitve o njeni inkarnaciji. Občutim njen upor, njeno neverjetno nelagodje. Občutim tudi težo bremena, ki bi ga morala nositi s sprejetjem te vloge.
Na vsak način se skuša izogniti igranjem vloge moje bodoče matere. Ostali dve ''pojavi'' ji pojasnita, kako zelo pomembno je to zame. Za moj razvoj. Da se duhovno razvijem do te točke, v kateri se trenutno nahajam (ali še dlje). Občutim situacijo v kateri se je znašla. Njen upor na eni strani in pomembnost sprejetja te vloge na drugi strani. Občutim neverjetno sočutje. Občutim ga tako močno, kot bi bila sleherna celica mojega telesa prepojena samo in zgolj iz sočutja. Po trenutkih tišine pristane. Pristane na igranje vloge moje bodoče matere. Vlijejo se mi solze iz oči. ''Pristanem'' nazaj v svoji sobi.
Ne morem nehati jokati. Razumem, kako težko ji je bilo sprejeti to odločitev. Vendar jo je sprejela, zame. Za moje dobro. Za moj razvoj. V tem trenutku občutim svoje levo pljučno krilo. Čutim, kako se iz njega vali ogromno neke goste snovi. Še vedno jokam na vso moč. Pljučno krilo se mi je do sedaj že popolnoma izpraznilo. Zadiham s celotnimi pljuči. Kot bi bila vse življenje brez zraka, sedaj pa ga prvič vdihnem. Dobim občutek, da se mi je ravno povečala kapaciteta pljuč. Občutim ogromno olajšanje. Še močneje se zjočem, nato pa od utrujenosti zaspim.
Naslednje jutro premišljujem o tem, kaj se mi je zgodilo. Nikakor se ne morem spomniti, kako sem se znašal v ''drugem'' prostoru. Mogoče se mi je samo ''odklenil'' spomin na življenje pred inkarnacijo ali pa sem dobila nekakšen vpogled, da bi lažje razumela svojo mamo. Če je bilo slednje, kdo mi je to omogočil? Pa saj niti ni važno, iz srca sem hvaležna za ta dar, ki mi je bil podarjen tako nepričakovano. Kakšna ironija, pomislim! Tako dolgo sem si prizadevala preseči zamere do svoje mame, ji odpustiti in narediti korak naprej. Po doživetem dogodku ugotavljam, da ne čutim več potrebe po odpuščanju, saj ne najdem ničesar, kar bi lahko zamerila.
Srečno in srčno, Tatjana Miljavec
- Preberite si še: Smo si življenjske lekcije (in tudi starše) izbrali sami? (Tatjana Miljavec v Sensa podkastu)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
