Skupno bivanje z enim od staršev je v določenih življenjskih obdobjih morda neizogibno – iz finančnih, zdravstvenih ali kulturnih razlogov. A dolgoročno lahko takšna dinamika za partnerski odnos pomeni vir napetosti, nerazrešenih vlog in čustvenega ujetništva.
1. Meje intimnosti so zabrisane
Partnerski odnos temelji na varnem in zasebnem prostoru, v katerem si par lahko zgradi svojo intimo – tako fizično kot čustveno. Prisotnost staršev v istem gospodinjstvu pa pogosto prinaša občutek, da je zasebnost stalno ogrožena. Tudi če ni neposrednih vmešavanj, že sam občutek »navzočnosti tretjega« deluje omejujoče in zavira spontanost, ranljivost ter raziskovanje partnerske dinamike.
- Preberite si še: 5 stavkov, ki jih dobri starši nikoli ne izrečejo: Ne zavedate se, kako hitro lahko uničijo vaš odnos z otrokom
2. Težave z avtonomijo in lojalnostjo
Kadar par živi z enim od staršev, se nehote vzpostavi neenakost moči. Tisti partner, katerega starš živi z njima, lahko postane čustveno razpet med lojalnostjo do partnerja in dolžnostjo do starša. Partner, ki ni domač v tej družinski dinamiki, pa se lahko počuti kot tujek ali celo podrejen. To vodi v zamere, občutke izključenosti in tekmovalnost za pozornost ali odobravanje.
3. Nepredelana preteklost začne udarjati na plano
Skupno bivanje pogosto prebudi nezavedne vzorce, ki izhajajo iz primarne družine. Če oseba v svoji izvorni družini ni razrešila odnosov, lahko starši nehote ponovno aktivirajo stara čustva – občutke krivde, dolžnosti, nepomembnosti ali neupoštevanosti. Vse to nato vdre v partnerski odnos. Partner lahko nenadoma postane »otrok«, ne pa odrasel soodgovorni graditelj odnosa.
Preberite si še:
4. Vzgoja otrok pod drobnogledom starih staršev
Ko se v družino rodijo otroci, se lahko konflikti še poglobijo. Stari starši pogosto (četudi z najboljšimi nameni) komentirajo vzgojo, svetujejo, primerjajo ali celo prevzamejo določene starševske vloge. Mlada starša se lahko počutita razvrednotena, otrok pa postane ujetnik različnih pristopov in avtoritet. To ruši jasnost družinske strukture, kar dolgoročno negativno vpliva na razvoj avtonomije in varne navezanosti otroka.
5. Partnerstvo stagnira, osebni razvoj je omejen
Za zdravo partnerstvo sta pomembna rast in razvoj obeh partnerjev. Če pa okolje nenehno drži par v vlogi otrok svojih staršev, ni prostora za oblikovanje lastnega sistema vrednot, odločitev in ciljev. Prisotnost stare generacije lahko (četudi nehote) ohranja občutek, da par še ni »zares odrasel« in s tem omejuje prevzemanje odgovornosti ter notranjo moč.
Kdaj je lahko skupno bivanje vseeno uspešno?
Skupno življenje treh generacij lahko deluje le, če so jasno postavljene meje, vsak ima svoj fizični in čustveni prostor, in če je odnos z izvorno družino že pred tem zdrav in kar se da predelan. Ključna so odprta komunikacija, medsebojno spoštovanje in predvsem zavedanje, da mora imeti partnerski odnos prednost pred ostalimi.
Čeprav se na prvi pogled zdi praktično, da par živi skupaj s starši, ima takšna ureditev pogosto visoko čustveno ceno. Partnerski odnos si zasluži lasten prostor – ne le fizični, ampak tudi simbolni – v katerem lahko zares dozori in zgradi lastno identiteto.
