Na neki točki v življenju se vsak posameznik sooči s konfliktom med pristnostjo in navezanostjo.
– Otrok se rodi z dvema ključnima potrebama: po navezanosti (ljubezni, stiku) in pristnosti (izražanju svojih občutkov in identitete).
– Ko je otrokova pristnost ogrožena zaradi strahu pred izgubo navezanosti, začne zatirati svoja čustva in pristnost.
– Starši pogosto nezavedno prenašajo sporočila, da ne morejo obvladati otrokove pristnosti, kar vodi v zatiranje otrokovih čustev.
– Posamezniki, ki so v otroštvu izgubili stik s svojo pristnostjo, se v odraslosti soočajo s psihičnimi in fizičnimi posledicami, vključno z odvisnostmi in boleznimi.
Otrok se rodi z dvema psihičnima potrebama. Prva je potreba po navezanosti. Navezanost bi lahko opredelili kot stik, povezanost in ljubezen; brez tega otrok ne more preživeti. Da to deluje, se mora zgoditi tudi obratno – tudi starši morajo biti navezani na otroka.
Takšno dinamiko lahko nasploh opazimo pri sesalcih, a smo na tem mestu ljudje še najbolj ranljivi, saj smo ob rojstvu najmanj razviti, najmanj zreli z najmanj razvitimi možgani in nasploh za najdaljše časovno obdobje odvisni od svojih staršev/skrbnikov od vseh bitji. Naša potreba po navezanosti je ogromna – in ostaja pomembna skozi vse življenje, saj moramo to navezanost gojiti in se povezovati za namene oblikovanja družbe in družbenih skupin, brez katerih ne preživimo.
Preberite si še:
- Je RANLJIVOST moč ali slabost? Odgovarja dr. Gabor Mate
- Disociativne motnje: ko je hudo in ne zmoremo več, nas psiha odklopi od sveta ali delov sebe
Navezanost je torej velika potreba – biti sposoben povezati se, pripadati, biti ljubljen in ljubiti. Otrok pa se rodi še z eno potrebo – to je potreba po pristnosti. Pristnost je zmožnost, da se zavedamo, kaj čutimo, da smo v stiku s svojim telesom in da lahko izrazimo, kdo smo in to manifestiramo v svojih dejavnostih in odnosih. Zakaj je temu tako? Zamislite si človeka v evolucijskem obdobju, ki ni v stiku s svojim telesom in svojimi čustvi ter instinkti. Kako dolgo bo preživel v divjini?
Pristnost je torej še ena velika potreba za preživetje. Toda kaj se zgodi z otrokom, ko njegova potreba po navezanosti ni združljiva s potrebo po pristnosti? Kaj se zgodi, ko se otrok na podzavestnem nivoju sooči s kruto resnico sveta: Če sem pristen, me bodo starši zavrnili. Če čutim, kar čutim in izrazim, kar čutim ter vztrajam pri svoji resnici, moji starši tega ne prenesejo.
Starši ta sporočila nezavedno prenašajo na otroke ves čas; ne zato, ker bi to želeli in ne zato, ker otroka nimajo radi; pač pa zato, ker tudi sami živijo v stanju zatiranja sebe in svojih čustev, ker so pod stresom, ker so bili prizadeti ali ker so doživeli določene travme. In nasploh zato, ker je to modus operandi današnje družbe.
Kako se torej otrok odzove na takšne razmere? V njegovi podzavesti se odpre proces, ki pravi: Če se odpovem svoji navezanosti zaradi pristnosti, izgubim odnose, od katerih je odviso moje življenje. Zato tu ni nobenega vprašanja. Tisto, kar postane potlačeno, je otrokova pristnost, njegova čustva.
In potem ta otrok odraste, dopolni 35 ali 40 let in ne ve, kdo v resnici je, saj je tako odtujen od samega sebe. Ko ga nekdo vpraša, kaj čuti, odgovori z "Nimam pojma." Naučil se je ignorirati svoje (globlje) občutke, sploh tiste, za katere se je v otroštvu naučil, da lahko ogrozijo njegovo navezanost.
Na neki točki v življenju je ugotovil, da je cena združevanja navezanosti in pristnosti predraga. In tako postane njegova nova narava to, da izgubi stik s seboj in potlači svoja čustva. Zaradi tega morda kasneje plača stroške z odvisnostjo, duševno boleznijo ali katerokoli vrsto fizične bolezni, pogosto avtoimune sorte. Toda vse se je začelo s tem tragičnim konfliktom, s katerim se otroci nikoli ne bi smeli srečevati, čeprav se ves čas - med pristnostjo na eni strani in navezanostjo na drugi.
Prirejeno po: Dr. Gabor Maté
