Zakaj zmeraj hočem več in bolje? Obstaja več možnih razlag. Nekateri se kot perfekcionisti že rodijo. V nekaterih primerih je lahko vzrok perfekcionizma vzgoja oziroma starši, ki otroku niso dali dovolj priznanja še za tako dobro opravljeno delo.
Tretji so postali pretirano samokritični, potem ko so jih vrstniki nenehno dražili zaradi te ali one pomanjkljivosti, rešitev problema pa so našli v zahtevi po popolnosti.
Slovenci smo skopi pri dajanju pohval in nagrad. Če imate že od malega občutek, da nikoli ničesar ne naredite dovolj dobro, se kaj hitro znajdete v začaranem krogu pretiranega prizadevanja in stremljenja, da bi bili boljši, ter neustavljivega iskanja nagrad.
Ko torej začnete zaradi želje po popolnosti zamujati, ko se določenim stvarem preprosto odpoveste, ker veste, da v njih ne boste najboljši, ko greste s svojim večnim nezadovoljstvom prijateljem že na živce, napoči čas, da se zamislite. In se vprašate: Zakaj zmeraj hočem več in bolje.
Popolnost je naporna
Človek kljub težnji po popolnosti ostaja zmotljivo in nepopolno bitje z napakami. Perfekcionisti se s tem dejstvom seveda težko sprijaznijo. Poleg tega perfekcionisti pogosto živijo v strahu, da bodo naredili napako, kar se v takem primeru seveda rado zgodi. Najhujša oblika hoje po vrhovih dovršenosti pa je zagotovo bolestna samokritičnost. - Ali povedano drugače: mentalno samotrpinčenje kot rezultat lastnega nezadovoljstva pri previsoko zastavljenih ciljih.
Utišajte notranjega kritika
Prvi korak pri preseganju bolestne težnje po dovršenosti je soočenje z lastnimi pričakovanji in njihova realna ocena. Kdo pravzaprav zahteva, da ste nezmotljivi? Kdo pravi, da morate tehtati 55 kilogramov in niti grama več?
Perfekcionisti so pogosto presenečeni, ko odkrijejo, da drugi od njih ne pričakujejo toliko, kot sami zahtevajo od sebe. Najbrž vam je to že kdo omenil, pa ste ga preslišali. Morda je zdaj napočil čas, da se spremenite. Vendar brez samonadzora ne bo šlo.
Če torej mislite, da vsa bodo imeli raje zaradi popolnosti, se motite. Tako lahko namreč kaj hitro postanete sami sebi veliko večji neizprosni kritik, kakor so bili drugi.
Ali ste že kdaj pomislili, da ljudje ponavadi nimajo časa ali pa se jim ne ljubi slediti vsakemu vašemu gibu? Preveč so zaposleni sami s seboj, da bi opazili vsak vaš spodrsljaj, kaj šele, da bi si vse, kar storite narobe, zapomnili. Če ste že dolgo zapriseženi perfekcionisti, je bolje, da se zniževanja meril in učenja samoprizanesljivosti lotite postopoma.
S. K.