Ste kdaj razmišljali, da človek v resnici koprni po globljih in plemenitejših idealih od splošno idealiziranih, saj globoko v sebi ve, da ima poleg fizičnega telesa tudi duhovno plat in modrost?
Ti prepogosto prezrti kvaliteti ga lahko pripeljeta do njegove lastne narave, ki je kot taka popolna, saj pripomore k pestri raznolikosti sveta. To je pogoj za drugačnost, ki hkrati ustvarja edinstvenost. Spoznanja o sebi nam pomagajo, da zgradimo zdravo in trdno osebnost.
Svet, vse dogodke in ljudi navadno doživljamo čustveno. Rezultat: ranjenost, čustvena izčrpanost in nezadovoljstvo. A dejstvo je, da teh izkušenj v življenje ne pritegnete zaman. Vsaka bolezen, vsako čustvo je odsev našega prepričanja o življenju. Drzni segajo po podzavesti, saj je to edina pot popolnega samospoznanja. Človek vedno bolj spoznava, da gre tu na Zemlji za igro življenja. V prednosti so tisti, ki vedo, kako jo igrati. Spoznajte torej glavnega igralca – sebe.
Nezavedno – naša prava narava
Ljudje smo kot drevesa. Okolju kažemo svojo zunanjo podobo, korenine pa skrivamo v globinah. Vprašanje je, koliko se zavedamo sebe, vlog, ki jih igramo, in mask, ki jih nosimo. Človek se namreč že v otroštvu nauči poistovetiti se s prepričanji in vlogami, ki jih igramo, da bi bil sprejet, ljubljen. Žal to pomeni, da prepogosto zanika sebe, kar ga pahne v otopelost, zbeganost in nezadovoljstvo.
Evolucija možganov je prava navdušujoča zgodba, ki pripoveduje o 1,4 kilograma težki želatinasti snovi, ki je v naši lobanji. V tej čudodelni gmoti nevronov, sinaps, dendritov, ki gradijo telo celice živčne mreže v možganih, se dogaja nepričakovano. Tu so zapisani vsa naša zgodovina, vse naše izkušnje in dogodki. Sigmund Freud, ki je ozavestil nezavedno, je našo zavest in podzavest primerjal z ledeno goro.
Deset odstotkov ledene gore moli iz vode – to je naša zavest, vse drugo sestavlja našo podzavest. Znani psihiater se je do tovrstnih spoznanj dokopal s pomočjo hipnoze, s katero je ljudi zdravil odvisnosti, čustvenih travm, strahov …
Pod 'našo streho' se od otroštva nabira ogromno čustev, dogodkov, spominov. Mnogo jih potlačimo, ker so boleči. A čeprav jih zaklenemo v deželo nezavednega, nas podzavest spremlja skozi življenje in vpliva na vsa področja našega življenja.
Za lažjo predstavo bi lahko rekli, da znaša razmerje med zavestnimi in nezavestnimi možganskimi procesi okrog 1 proti 10.000.000! Upravičeno se zato ponuja vprašanje, v kakšnem obsegu se posameznik zaveda sebe in svoje prave narave.
Žalost, praznina, obup – kaj se mi dogaja?
V sebi nosite spomine na travmatične dogodke, ki jih ne morete nikomur (iskreno) zaupati. Bojite se obsojanja in nesprejetosti, zato ne živite v skladu s seboj, kar vas gotovo pripelje do konfliktov znotraj sebe. Toda še pomembneje je, da vaša podzavest pozna vaše želje in potrebe, pa tudi podzavestne strahove pred nesprejetostjo. Na nezavedni ravni boste zato skoraj gotovo privlačili osebe, ki vas ne bodo razumele. Zakaj? Ker morate razvozlati lastno uganko delovanja. Samo to vas namreč lahko osvobodi, da živite sebe. Vemo pa, da je izvir prave sreče v iskrenosti do sebe in drugih.
Mojca Debelak, ustanoviteljica Energijskega centra MojChi, se ukvarja ravno s področjem nezavednega in ta del raziskuje skozi intuicijo. Odkrila je namreč, da je seganje po podzavesti toliko lažje, če znanja hipnoze, globokega sproščanja, regresije in psihoterapije nadgradiš z jasnovednostjo oziroma intuitivnim vpogledom v človeka. Na tej poti človek počisti obsodbe, odpusti, uravnovesi svoja čustva. Ne gre za to, da življenje nato postane pravljično, ampak da zgradimo trdno in zdravo osebnost znotraj sebe. Notranja moč in optimizem sta neskončna vira zdravja in dobrega počutja. Ko svojo podzavest spoznate in jo oplemenitite s pravim načinom razmišljanja in dojemanja sveta ter ljudi, privlačite tisto, kar si želite.
Vsi neprijetni občutki nas ponavadi opozarjajo, da je naš razum začel nadzorovati telo. Notranja harmonija se zato poruši. Simptomi praznine, žalosti in nerazložljive utrujenosti nam nakazujejo, da smo zašli na stransko pot. Mojca opaža, da velika večina ljudi tava v prizadevanju za (nedosegljivo) srečo, zaradi česar izkušajo ravno nasprotno. Čemu?
Svet je zrcalo vaših misli
"Življenje je ogledalo in bo mislecu na zrcalno površino odsevalo to, kar si misli," je zapisal Ernest Holmes, ustanovitelj gibanja Znanost uma. Povedano drugače, najgloblja prepričanja v človeku kreirajo realnost posameznika.
Ženska se poroči z moškim, ki nad njo izvaja fizično nasilje. Po dolgotrajnih bolečih izkušnjah z njim konča razmerje. Končno spozna novega človeka, a izkušnja je enaka. Gre za našo podzavest, ki nas motivira, da pritegnemo izkušnje, ki jih potrebujemo za svojo osebno in duhovno rast. Potlačene vsebine se torej vedno kažejo v materialnem svetu. Oseba mora ozavestiti 'kode' ali nekakšne miselne koncepte in prepričanja, ki jih nosi globoko v sebi, da bi lahko v prihodnje preprečila določene izkušnje. Ni naključje, da mora taka ženska urediti svoj odnos do očeta, saj od tu izhajajo izkušnje in prepričanja o moških. Tega pa seveda ne zmoremo, dokler ne razumemo in ozavestimo, od kod in kateri so podzavestni miselni vzorci, ki nam narekujejo življenje.
Razvozlati je treba dogodke iz otroštva
Večina ljudi je nesrečnih, primanjkuje jim ljubezni, denarja, spoprijemajo se s strahovi. Živimo znotraj ponavljajočih ciklov, kar pomeni, da lahko vsak pri sebi opazi obdobja dobrega počutja, prijetnih dogodkov, na drugi strani pa obdobja padcev in žalosti.
Tudi naša narava, človekova osebnost in karakteristike, ki so sicer posamezniku dane, se v določenih obdobjih bolj izražajo kot v drugih. Treba se je torej zavedati, da so tudi podzavestni vzorci in prepričanja – različne odvisnosti, praznine, ki jih čutimo v sebi, želje po konstantnih uspehih, pričakovanja, samoobsojanja, debelost, slaba samopodoba, pomanjkanje samozavesti itd. – samo odraz vesolja, ki ga nosimo v sebi. Tega vesolja se v celoti ne zavedamo, vidimo in doživljamo pa posledice v okolju, saj vsi delujemo v skladu s svojimi najglobljimi prepričanji.
Podzavestni vzorci segajo v naše otroštvo, ki je samo bled odsev spominov. V otroštvu so se nam lahko pripetili težki dogodki, morda od staršev nismo prejemali ljubezni, morda smo živeli v pomanjkanju, polni strahov ... Otroci ne gledajo samo z očmi in ne poslušajo samo z ušesi. V dogodke so sposobni vključiti vse čute, vključno z intuicijo. Zato vedno vedo, ali mama v družini trpi, ali je oče razočaran; vsa ta komunikacija lahko poteka brez besed, a vendar se zasidra v otrokovo srce. Posledično začne človek po načelih, ki jih vidi in posnema od bližnjih v mladosti, delovati nezavedno tudi v svojih kasnejših življenjskih obdobjih.
Zbogom preteklost
Omenjeni proces ozaveščanja je navdušujoč, je prepričana Mojca, saj človeku daje priložnost, da svoje samooklicane šibkosti spremeni v moč. Nobena beseda ni dovolj močna, da bi opisala, skozi kakšno preobrazbo gre človek, ki ozavesti svojo preteklost. Na terapijah se učijo resnično odpustiti (ne samo v svoji glavi), sprejeti sebe v celoti, nadgrajevati medsebojne odnose, naučijo se poslušati sebe. Srce postane radostno, duša se napolni skozi ustvarjalnost. Bolj ko razumemo naravo, sebe in življenje, preprosteje se nam zdi vse skupaj. In v preprostosti človek najde mir in modrost, ki napajata trenutke našega bivanja na Zemlji.