Na Facebooku smo ravnokrat prebrali žalostno izpoved Špele Milavec.
Na sliki je moja 90 letna babi z nama z mami konec avgusta tega leta. Ja, imela je osteoporozo, včasih vrtoglavico in pa bila je slepa na eno oko, postajala je tudi malce dementna, to pa je bilo tudi vse.
Foto vir: MASKE DOL (Špela Milavec)
Ne glede na vse, je vsako jutro vstala, se oblekla, šla na zajtrk, kosilo in večerjo v jedilnico, pa 2x na dan na sprehod, sicer s pomočjo hojice, ampak je šla. Vedno je bila nasmejana, popolnoma nekonfliktna oseba, pripravljena pomagati vsakomur.
Danes so nas iz doma klicali, da je naša draga babi umrla.
11.11. 2020 naj bi jo testirali za COVID 19. Pozitivna, čeprav ne vem, kako, ko pa je bila že 14 dni prej zaprta v svoji enoposteljni sobi zaradi ukrepov.
Dan pred izolacijo sva govorili po telefonu in je povedala, da je grozno, ker nikamor ne smejo, prijateljico včasih na hitro sreča na hodniku, ampak jim zaposleni hitro zapovejo, da morajo nazaj v sobe in da druženje ni dovoljeno.
Naslednji dan, torej dan, ko so jo dali na COVID oddelek, je bila slišati še v redu, dan kasneje je bojda že vrgla poročni prstan in pa protezo na tla, in tako so ji začeli dajati tekočo hrano.
Štiri dni smo jo lahko še dobili na telefon, dokler se nekega jutra javi sestra, ki pove, da danes z babi ne moremo govoriti, ker se telefona ne sme dajati okuženim.
Vsak dan smo klicali osebje, ki nam je poročalo o njenem zdravstvenem stanju. Torej prve dni povišana temperatura. Največ 37,6 in to je to. Kasneje je bilo rečeno, da demenca napreduje, da je babi pozabila jesti, hoditi in pa govoriti.
Po 14-dneh v izolaciji so jo prestavili nazaj v svojo sobo. Na moj klic, pa vem, da ga je vsak dan pričakovala, se ni več javljala. Kadar smo dobili sestro, pa je ponavadi spala, ker naj bi bila tako utrujena zaradi virusa.
V četrtek mami dobi sestro, katera je bila babi zelo blizu ter ji predlaga, naj pokliče socialno delavko in jo prosi za dovoljenje, da bi jo obiskala. Seveda obisk odobri. Na dan obiska mi mami pošlje babičine slike. Groza. Neprepoznavna, shirana, ne odpre več oči, negibno leži v postelji.
Pokličem socialno, da odobri obisk tudi meni, kajti to je bila tista moja babi (ko je ena babi pač bolj tvoja, ker si bolj nanjo navezan). Torej, sobota je dan, ko sem jo zadnjič videla.
Takoj, ko sem jo zagledala, sem vedela, da je to, to. Stol sem si postavila ob njeno posteljo, prižgala popevke iz njene mladosti, jo prijela za roke in se ji zahvalila za vse, kar je za nas naredila.
1000-krat sem ji povedala, kako zelo jo imam rada, dala sem ji 1000 lupčkov in jo močno stisnila k sebi.
Vem, da me je slišala, ker je začela skomigati z rameni in pa rahlo stiskati mojo roko vendar oči ni odprla. Po uri in pol sem se odpravila domov, da je ne bi preveč utrudila in ji kljub temu, da sem vedela, da se njen konec bliža, obljubila, da zopet pridem v ponedeljek, ko se dogovorim za obisk. Danes zjutraj pa mami zazvoni telefon, na ekranu se izpiše številka doma za ostarele...
Babi je odšla. Pa ne zaradi COVIDA, ampak zaradi COVID UKREPOV, zato, ker so ji vzeli še edino stvar, ki jo je po dedijevi smrti držala pokonci; NJENO DRUŽINO IN PA SVOBODO.
Zaposlenim v domu se zahvaljujem, za vse, kar za naše dedke in babice naredijo. Ogromno je srčnih ljudi, ki so danes z nami jokali, ker vedo, da našim ljubljenim škodijo s tem, ko izvajajo ukrepe, ki jih določi vlada in imajo posledično slabo vest.
Vir: FB MASKE DOL
- Poglejte si še: Zajezitev epidemije ni le posledica ukrepov, ampak so v ozadju kozmični karmični zakoni (intervju z astrologinjo Eriko Žagar)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
