Žalost ne pride z glasnim trkanjem – tiho se naseli v kotičke srca, kjer je nekoč kraljevala ljubezen. Ne gre le za izgubo; gre za izginotje sveta, ki ga ni več. In ko vsi okrog nas hitijo naprej, nas žalovanje uči počasi hoditi nazaj – k spominu, k dotiku, k resnici, da je bilo in da ostaja. V tem prostoru tišine najdemo nekaj najčistejšega: dokaz, da smo ljubili.
Žalovanje ni le čustvo – je razkroj, prostor, kjer je nekoč nekaj živelo, pa zdaj tega ni več. Zareže skozi vas in za sabo pusti votel, boleč prazen prostor, kjer je nekoč prebivala ljubezen.
Sprva je neznosno, kot rana, ki se nikoli ne bo zacelila. A s časom se surovi robovi začnejo celiti. Bolečina se zmehča, a odtis ostane – tih opomnik tistega, kar je bilo. Resnica je, da nikoli zares ne "greste naprej". Greste naprej z bolečino. Ljubezen, ki ste jo čutili, ne izgine; preoblikuje se. Ostaja v odmevih smeha, v toplini spominov, v tistih tihih trenutkih, ko še vedno segate po nečem, kar ni več tam. In to je v redu.
Preberite si še:
Žalovanje ni breme, ki bi ga bilo treba skriti. Ni šibkost, ki bi se je morali sramovati. Je najgloblji dokaz, da je ljubezen obstajala, da je nekaj lepega nekoč doseglo vaše življenje. Zato si dovolite čutiti. Dovolite si žalovati. Dovolite si spominjati.
Ni časovnice, ni "pravega" načina za žalovanje. Nekateri dnevi bodo težki, drugi bodo nekoliko lažji. Nekateri trenutki bodo prinesli nenadne valove žalosti, spet drugi pa hvaležnost za ljubezen, ki ste jo imeli srečo izkusiti.
Spoštujte svojo žalost, ker je sveta. Je pričevanje o globini vašega srca. In sčasoma, skozi bolečino, bo prišlo tudi zdravljenje – ne zato, ker bi pozabili, temveč zato, ker ste se naučili, kako nositi ljubezen in izgubo hkrati.
Avtor neznan
Poglejte si še:
