Žalovanje: kako lahko pomagamo žalujočemu prijatelju?

Vsak se je že znašel v situaciji, ko je kateremu od prijateljev, sorodnikov ali znancev umrl nekdo, ki ga je imel zelo rad. Čeprav si želimo, da bi bili človeku ob tej izgubi v oporo, pa mnogim v bližini žalujočega zmanjka besed.

Žalovanje: kako lahko pomagamo žalujočemu prijatelju? (foto: profimedia) profimedia
11. 11. 2016

Ne vemo, kaj bi rekli, o čem bi se pogovarjali, pojavi se občutek nelagodja in neprijetna tišina. Ker ne vemo, kako bi se obnašali in ali si žalujoči sploh želi naše bližine in pogovora, se raje umaknemo ali pa izognemo pogovoru o umrlemu. Toda ali žalujočemu samota in izogibanje pogovoru o ljubljeni osebi, ki je v njegovem življenju ni več, res pomaga pri žalovanju?

Kaj se z žalujočo osebo dogaja?

Ko umre ljubljena oseba, se običajno najprej pojavi šok, bližnji ne dojemajo, kaj se jim sploh dogaja in da se to dogaja njim. Ko so pogreb in urejanje formalnih zadev mimo, se začnejo prebujati številna boleča čutenja, od zanikanja, jeze, žalosti, zapuščenosti, občutkov krivde, strahu ter občutkov osamljenosti. Žalujoči pogosto tudi sami ne vedo, kaj se z njimi dogaja, kaj potrebujejo in kaj bi jim pomagalo, čutijo samo grozno težo neprijetnih čutenj. Sledi obdobje žalovanja in poslavljanja, ki lahko traja različno dolgo. Zelo pomembno je, da vemo, da vsak žaluje po svoje, pravil ni. Kako žaluje, je odvisno od njegove osebnosti, kako se sooča s stresnimi situacijami, družinskega ozadja, od odnosa, ki ga imel z umrlim, kako blizu sta si bila, je bila smrt pričakovana ali nenadna in nenazadnje tudi od podpore okolice. Nekateri potrebujejo več, drugi manj časa, nekateri si želijo pogovora, drugi ne. Žalujoči pogosto ne uspejo povedati, kako jim je, kako se počutijo, kaj potrebujejo, kaj si želijo. Nekatere je sram, pogosto ne želijo obremenjevati drugih. Njihove misli, čutenja, pričakovanja in potrebe velikokrat ostanejo neizrečene in nakopičene v njih. V takem primeru se lahko proces žalovanja navidez zaključi, a ta čutenja ostajajo v človeku, čeprav se jih ne zaveda, ga obremenjujejo in lahko tudi po več letih ali desetletjih privrejo na plan. Za proces žalovanja je zato izredno pomembno, da žalujoči izrazijo svoja čutenja ob izgubi. Pri tem jim lahko pomagajo prijatelji, sorodniki in znanci.

Kaj lahko jaz naredim?

Žalujočemu dajmo vedeti, da smo ob njem, da nas zanima, kako je in kaj se z njim dogaja. Preverimo, kako se počuti, vprašajmo ga, kako mu lahko pomagamo, kaj od nas pričakuje. Samo pogovor lahko prepreči, da ne postane vedno bolj osamljen. Lahko bomo doživeli zavrnitev, vendar naj nas to ne prestraši, da bi se povsem umaknili. V tistem trenutku mogoče potrebuje prostor zase, pogovora ne zmore, kar pa ne pomeni, da bo tako tudi čez en teden ali mesec. Žalujoči potrebuje čas, da se nauči živeti brez osebe, ki mu je bila pomembna in da se sooči z vsemi občutki, ki so se ob izgubi prebudili.

Ko ne vemo, kaj bi rekli, lahko žalujočega objamemo, mu stisnemo roko, vzpostavimo očesni stik. Poskusimo ugotoviti, kaj mi čutimo. Če na primer čutimo nemoč, povejmo, da se počutimo nemočni, če smo žalostni, mu to povejmo. Če ne vemo, kaj bi rekli, pa lahko konec koncev povemo, da ne vemo, kaj bi rekli.

Žalujoči od nas ne pričakuje tolažbe, nasvetov, da bo čez nekaj časa bolje, da je to že za nekaj dobro, da se je umrli morda rešil trpljenja in podobno. Prav tako ne rabi našega usmiljenja, da mu govorimo, kaj dela prav in kaj narobe, ampak nekoga, ki mu je mar zanj in ki bo ob njem. Naj nas tišina ne vznemirja. Če vidimo, da mu je težko, ga lahko povprašamo, če bi želel o tem kaj reči. Nekdo drug bo morda žaloval tako, da bo znova in znova pripovedoval iste zgodbe o umrlem. Imejmo v mislih, da je za žalujoče pomembno, da jih nekdo posluša. Tudi če že petič isto zgodbo.

Nekaterim je težko prositi za pomoč, zato lahko mi naredimo prvi korak in ponudimo pomoč npr. da gremo z njim ali za njega v trgovino, mu skuhamo kosilo, pospravimo stanovanje, povabimo na sprehod…

Če opazimo, da ima žalujoči težave s soočanjem z izgubo in da ga to ovira pri vsakdanjem življenju, mu lahko na sočuten način svetujemo, da si poišče profesionalno pomoč. To ne pomeni, da mu rečemo, da to ne pelje več nikamor in da bo postal depresiven in si bo še kaj naredil in da tega ne moremo več gledati, ampak ga na primer vprašamo, če je morda razmišljal, da bi se s kom pogovoril o tem ali se pridružil kakšni skupini, ki je namenjena žalujočim. Nekateri se v taki skupini počutijo bolj razumljene in jim je lažje govoriti z ljudmi, ki imajo podobno življenjsko izkušnjo.

Včasih je veljalo, da žalujoči črno obleko sleče po enem letu, a žalovanje lahko traja bistveno dlje. Čeprav je od smrti ljubljene osebe minilo že precej časa, pa so razne obletnice in prazniki (na primer obletnica smrti, poroke, rojstni dnevi, razni prazniki) za žalujoče še posebej težki, saj oživijo spomini, bolečina se spet prebudi. Ob takih dnevih je dobro, da smo do njih še posebej pozorni in ljubeči in da jim damo vedeti, da smo ob njih.

Sabina Mikuletič Zalaznik je zakonska in družinska terapevtka, ki deluje pod okriljem Študijsko-raziskovalnega centra za družino ŠRCD