Številni odrasli še vedno trdijo, da jih nasilna in ponižujoča vzgoja ni zaznamovala, da “nimajo travm” in da so prav zaradi strogosti staršev postali dobri ljudje. A njihovo vsakdanje življenje – odnosi, telo, tesnoba, jeza, strah pred bližino ali zapuščenostjo – govori drugo zgodbo.
Spodnji zapis Davida Bradburyja pokaže, kako pogosto normaliziramo nasilje v otroštvu in ga napačno imenujemo vzgoja, medtem ko se rane prenašajo naprej v naslednje generacije - ne da bi se tega sploh zavedali.
"Moji starši so me kot otroka pretepali in nimam travm," je rekel moški, katerega bivša partnerka ga je prijavila zaradi fizičnega nasilja.
"Ko sem bil otrok, so me pustili jokati samega, dokler nisem zaspal," je rekel moški, ki danes ponoči prebije dolge ure na družbenih omrežjih in si uničuje spanec.
"Kot otroka so me kaznovali in z menoj je vse v redu," je rekel moški, ki si ob vsaki napaki v mislih govori zaničljive besede, kot obliko samokaznovanja.
"Ko sem bila majhna, so bili do mene strogi in trdi, ampak takšna je bila vzgoja," je rekla ženska, ki še vedno ne razume, zakaj so vsi njeni partnerji sčasoma postali agresivni.
"Ko sem kot otrok postala muhasta, me je oče zaklenil v sobo, da bi se nekaj naučila, in danes to cenim," je rekla ženska, ki je doživljala napade tesnobe in si ne zna razložiti, zakaj jo tako zelo strah zaprtih prostorov.
"Starši so mi govorili, da me bodo pustili samo ali dali nekomu drugemu, kadar sem imela izpade, in nimam nobenih travm," je rekla ženska, ki je že večkrat odpustila nezvestobo, samo da ne bi ostala zapuščena.
"Moji starši so me obvladovali že s pogledom – in glejte, kako dobro sem izpadla," je rekla ženska, ki ne more vzdrževati očesnega stika z avtoritetami, ne da bi se počutila prestrašeno.
"Kot otrok sem jih dobil celo z železno žico, pa sem danes dober človek," je rekel moški, katerega so sosedje prijavili policiji, ker je pijan pretepal ženo.
"Starši so me prisilili v študij, ki mi bo prinesel denar – in glejte, kako dobro mi gre danes," je rekel moški, ki vsak dan sanja o petku, ker obupuje v službi, v kateri počne nekaj, kar nikoli ni želel.
"Ko sem bila majhna, so me silili sedeti pri mizi, dokler nisem pojedla vsega, celo silili so me s hrano – ne pa kot danes te permisivni starši," je rekla ženska, ki ne razume, zakaj nikoli ni imela zdravega odnosa do hrane in je v najstništvu razvila motnjo hranjenja.
"Moja mama me je naučila spoštovanja s svojimi udarci s copatom," je rekla ženska, ki pokadi pet cigaret na dan, da bi obvladala tesnobo.
"Zahvaljujem se mami in očetu za vsak udarec in vsako kazen, kajti če ne, kdo ve, kaj bi bilo z menoj," je rekel moški, ki še nikoli ni imel zdravega odnosa in čigar sin mu nenehno laže, ker se ga boji.
In tako hodimo skozi življenje, poslušamo ljudi, ki trdijo, da so »dobri in brez travm«, medtem ko živimo v družbi, polni nasilja in ranjenih ljudi.
Čas je, da prekinemo cikle medgeneracijskih travm.
David Bradbury
Novo na Metroplay: