"Zaradi antidepresiva sem bila samomorilna in agresivna"

29. 10. 2021
Deli
"Zaradi antidepresiva sem bila samomorilna in agresivna" (foto: pexels)
pexels

Antidepresivi so namenjeni depresivnim, ki se pogosto soočajo z mislimi na samomor, in naj bi jim pomagali v tej bolezni, a prav zdravila zoper depresijo lahko tudi okrepijo ali sprožijo uničevalno vedenje.

"Antidepresiv, ki naj bi mi pomagal, mi je povzročal samomorilnost in še obilje drugih neželenih učinkov, ki so bili navedeni v navodilih. Velik del njih me je pestil: omotica in zaspanost (vzela sem ga zvečer in zadeta zaspala), siljenje na bruhanje (čez dan me je pogosto spremljala močna slabost), bolečine v trebuhu, utrujenost in anksioznost (depresijo pogosto spremlja tesnoba/anksioznost), to zdravilo pa jo celo sproži in krepi, povečanje telesne mase (vzhajala sem kot dobro nakvašen hlebček), mravljinčenje in zbadanje v prstih na rokah ter nogah (mravljinčilo mi je kos bedra; področje sem slabo čutila ali pa ga sploh nisem), zamegljen vid (pogosto), prekomerno znojenje, srbenje, koprivnica, razdraženost, preobčutljivost, vznemirjenost, napadalno vedenje.

Slednji neželeni učinek me je osupnil. Zavrteli so se mi filmi zadnjih let. V času jemanja zdravil sem bila do ljudi lahko kruta in groba. V rokah sem vihtela meč in z njim udrihala okoli sebe. Svoj trdi način reševanja težav sem pripisovala ranjenosti, čustvenim bolečinam, negotovosti, strahu, bolezni. Odgovornosti za svoja dejanja absolutno ne prenašam na zdravilo, nedvoumno pa trdim: Maja na zdravilu in tista, brez njega, sta v odtenkih drugačni osebi. Tista brez zdravil mi je ljubša.

Sem osamljen primer? Nisem. Čedalje več jih je pripravljenih javno spregovoriti o posledicah jemanja antidepresivov. Ljudje imajo zaradi teh 'zdravil' lahko samomorilne misli in napadalno vedenje. Sočasno so zadeti, drogirani, spremenjeni. Porezane imajo subtilne ravni občutenja drugih, sebe in sveta! Takšni hodijo v službe, v šole, v zdravstvene domove, delajo z odraslimi, z otroki, sprejemajo pomembne odločitve.

Zadetih od antidepresivov ni malo.

Letošnjega junija so na spletnih straneh portala NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje) objavili poročilo o porabi ambulantno predpisanih zdravil (pazite, v njih ni tistih, ki jih prežvečijo v bolnišnicah!). V njem je navedeno, da se je "število antidepresivov v primerjavi z letom prej povišalo za 3 %. Povprečno je antidepresive prejemalo 7 % populacije". To je 140.000 ljudi ali vsaki štirinajsti Slovenec. Številka je še mnogo višja, saj je iz populacije treba odšteti otroke in mladostnike, ki zaradi razvijajočih se možganov ne bi smeli prejemati tovrstnih zdravil. Temu dodajmo še porabo antidepresivov v psihiatričnih ustanovah. Končni seštevek je zato radikalno višji.

Komu je to v interesu?

Hm, farmaciji gotovo. Kajti za visoke zneske gre.

Zdravilo ali psihoterapija?

Depresija ima veliko gradacij, stopenj, oblik, od blage do srednje, hude in zelo hude. Tudi ločiti je treba med psihičnim stanjem (razpoloženjem) in boleznijo. Ne moremo ju strpati v isti koš. Sta kot jabolka in hruške. Te ločnice pri nas sploh ni! Izgublja se. Briše. Zdravila se predpisuje vsepovprek.

Znanstvene raziskave kažejo, da je blago in srednje močno depresijo mogoče zdraviti zgolj s psihoterapijo, medtem ko je težjo, kronično ali kompleksnejšo obliko depresije priporočljivo zdraviti z zdravili v kombinaciji s psihoterapijo. Če je tako,

• zakaj pri blagih depresijah oboleli nima možnosti izbire: zdravilo ali psihoterapija?

• In zakaj se pri težjih oblikah predpisujejo zgolj zdravila, če raziskave kažejo, da je za učinkovito okrevanje nujna tudi psihoterapevtska podpora?

In če psihoterapija ve, kje ima depresivni bolnik bistvo problema, medicina strelja v prazno. Za možgane nima diagnostike. Odločitve o izbiri zdravila na nastanejo na podlagi laboratorijskih ali kakšnih drugih raziskav. Vsaj pri nas ne. Ugiba se. Zdravila se preizkuša in vari koktajle, več njih skupaj, in povečuje odmerke.

Če je psihoterapija enako učinkovita pri zdravljenju depresij, kot so strupena zdravila s samomorilnimi stranskimi učinki, zakaj nimamo možnosti izbire? In ne samo, da nimamo možnosti izbire, ljudi v jemanje zdravil prisiljujejo. Ker pogosto skrivajo svojo depresijo in zdravljenje, se o tem malo ve.

Poznam primer odlične novinarke, ki jo je zdravnica vrgla iz zdravstvenega doma z grožnjo, naj se ne pojavi vse dotlej, dokler ne bo začela jemati antidepresive. Zavrnila je jemanje zdravil, ker je bila predvsem izčrpana, izgorela, preobremenjena mati samohranilka v svobodnem novinarskem poklicu z negotovim preživetjem.

In poznam primer moškega, odgovornega in izžetega ter izgorelega deloholika, ki mu niso hoteli dati bolniškega staleža, če ne bo začel jemati antidepresivov. Tudi on jih je namreč zavrnil.

Celoten članek avtorice Maje Megla je bil objavljen v reviji Sensa oktober/november 2019

Preberite tudi:

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez