Z zasvojenostjo se v resnici samo želimo odvrniti trenutnih občutkov.
V zadnjih letih sem govoril s stotinami ljudi po vsem svetu, ki se imenujejo "odvisniki". A naj razumemo; odvisniki niso edini, ki so zasvojeni.
Vsi smo zasvojeni na svoje načine; s pregledovanjem družbenih omrežji, z denarjem, alkoholom, delom, pornografijo, igrami na srečo, spolnostjo, slavo, močjo... Od tega, da moramo imeti vedno prav, do tega, da vsakih pet minut preverjamo Instagram. Lahko postanemo celo zasvojeni z duhovnimi nauki, meditacijo, guruji in knjigami.
A jedro vseh zasvojenosti je enako - zasvojeni smo s tem, da se oddaljimo od tega trenutka in občutkov v telesu. Da pobegnemo od nelagodja in najdemo hipno sprostitev.
Spomnim se, kako sem se v mladosti počutil osamljenega, žalostnega in nerazumljenega. V šoli so me ustrahovali ali zasmehovali, jaz pa sem se tolažil tako, da sem šel do hladilnika in se najedel vseh prigrizkov, ki sem jih našel.
Zdelo se mi je, da je hrana pregnala mojo žalost. Za nekaj dragocenih trenutkov sem se počutil toplo in zadovoljno. Hrana je zapolnila mojo praznino. Začasno.
V resnici pa si seveda sploh nisem želel hrane, temveč ljubezen in sprejemanje. Jedel sem, da bi pregnal bolečino iz svojega življenja. Želel sem se počutiti živega. Lačen sem bil ljubezni in življenja.
Svojo lakoto danes imenujem "kozmična lakota" - globoko hrepenenje po tem, da bi bil izpolnjen, viden, sprejet, cenjen. In ker teh občutkov nisem dobil od drugih, sem jo iskal v čokoladi.
Potreboval sem leta in leta, da sem prišel do tega spoznanja. Ko sem to ozavestil, sem se prvič usmeril k svoji bolečini, ne stran od nje. Namesto da bi pozabljal nase, sem začel odkrivati, kdo v resnici sem.
Vsak od nas je na nek način odvisnik. Do neke mere vsi bežimo od trenutka. Vsi (vsaj delno) odrivamo neprijetne misli in občutke.
Nekaj časa se nam zdi, da imajo hrana, alkohol, seks, mamila, guruji in slava moč, da odstranijo žalost, bolečino in osamljenost. A njihov učinek kmalu izzveni, mi pa hrepenimo po naslednji sprostitvi. Tako se ujamemo v začaranem krogu.
Ta cikel lahko prekinemo tako, da se usmerimo k svojemu nelagodju, ne pa proč od njega. Soočiti se moramo z žalostjo in strahom ter tem občutkom ponuditi dom. Vsi občutki so dovoljeni, vendar nas ne definirajo.
Ko se vrnemo k sebi, se lahko začnejo topiti tudi naše zasvojenosti.
Včasih pa smo do svoje zasvojenosti tudi prestrogi. Morda se obsojamo ali menimo, da smo bolni, slabi in manjvredni. Bistvo je, da sprejmemo tudi ta del sebe.
Nobena substanca na tem svetu nam ne bo dala globokega sprejemanja - to si lahko nudimo le sami. Tisto, kar iščemo drugod, se v resnici skriva v nas.
Odvisnost se odpravi od znotraj. Cikel se prekine tam, kjer se začne. V nas. To, kar smo, je vse, kar potrebujemo.
Prirejeno po: Jeff Foster
Preberite tudi:
- ZASVOJENOST je odraz globoke bolečine
- Ženske so druga drugi TEKMICE - zakaj so ženska prijateljstva težka?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
