Pred kratkim, ko sem klepetala z neko hudo simpatično Nemko o dušebrižnih temah v parku ašrama, sem jo vprašala, kaj si misli o slednikih različnih gurujev ali ver. Rekla je: "Nekateri imajo guruja tudi zato, ker ne želijo sami prevzeti odgovornosti za svoja dejanja in vse prelagajo nanj. Enako je z vero."
Dandanes je že vsakdo nekje slišal, da je v nas iskrica božanskega, vesolje, Jezus, Krišna, Buda, ... Človek bi rekel, da že vrabci čivkajo o tem. Ampak, ali temu zares verjamemo? Zaupamo sebi, da smo sposobni upravljati z našim življenjem in prevzeti odgovornost zase? Ali se čutimo, da smo pozabljeni od Boga, peto kolo ali le opazovalec v igri življenja?
Ker navsezadnje nas nič drugega ne loči od svoje moči, ki jo skrivamo v sebi, kot strah. Strah pred neznanim, strah pred odgovornostjo, strah pred spremembo, strah strah strah ... Pa najbrž nisem povedala še nič novega, kaj?
Vam raje zaupam dober primer, da se lahko spomnimo, česa vse smo zmožni narediti sami samcati mi. Vsi se najbrž še spomnimo na učenje vožnje s kolesom, ko smo bili še otroci. Najprej smo (po večini) vozili kolo z dvema pomožnima koleščkoma, da smo dobili občutek, se učili poganjati, zavijati in opazovati svet okoli sebe med vožnjo.
Potem pa se je nekega dne nekdo od staršev odločil, da je prišel čas za vožnjo brez pomoči. Uh, kakšno navdušenje, a ne dolgo, saj se je v nas že prebudil strah z zastrašujočimi mislimi "Kaj če padem in se udarim?" "Kaj če mi sploh nikoli ne bo šlo?" ali še huje "Kaj če padem pred otroci, ki se že znajo sami peljati!" Vedno se mi je zdelo nemogoče voziti se po tako tankih kolesih. Če bi bili vsaj debeli kot pri našem Spačku, bi še ne rekla!
Ko smo začeli s prvimi poskusi, nas je za sedež držal nekdo od starejših, očka ali brat, in tekel z nami vštric. Imeli smo občutek varnosti in gotovosti, da se nam prav ničesar ne more narediti, saj nas varuje roka, ki smo ji zaupali.
Spomnim se, ko sem končno naredila nekaj prvih metrov v gotovosti, brez opotekanja na levo ali desno in se s srečnim obrazom obrnila nazaj, da delim svoje veselje z očetom, sem z grozo ugotovila, da me ni več držal za sedež. Ojej, takoj v istem trenutku je vse postalo težko in neobvladljivo ...
Tako nas heca naš razum že od ranih nog. Ko nas nekdo drži in podpira vemo, da zmoremo, ko nas izpusti, mislimo, da je vse težje, pa čeprav smo sami tisti, ki delujemo.
A brez skrbi, Božja pomoč ali pomoč Vesolja (kot je komu ljubše) je že tu. Ta pomoč ni nekje daleč proč in nima posebno določenega termina, kdaj si bo vzela čas za našo malenkost. Vedno je tu, v nas, ob nas.
Vseeno je, ali sledimo Vesolju, Bogu, temu ali onemu, važno je, da se zavedamo, da so vsi ti nebeški mojstri ali Vesolje v nas in da smo to mi sami. Če mislimo, da nas mora še kdo od njih držati za sedež, tudi prav, nas že drži, verjemite. Samo poganjajmo svoje kolo naprej in delujmo.
Slej ko prej bomo doumeli, da si lahko zaupamo, da smo mi sami odgovorni zase in da zmoremo poganjati na pedala. Tako bo lahko vožnja postala tisto, kar je, enkratna dogodivščina.
Besedilo: Barbara Fojkar, foto: Cuba Gallery; www.be-prema.com
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
