Zaupanje je ena najdragocenejših in hkrati najkrhkejših vezi med ljudmi. Brez zaupanja ni mogoče graditi varnih odnosov, a mnogi ugotavljajo, da jim je težko odpreti srce in verjeti, da jih drugi ne bodo ranili. Od kod ta težava? Vzroki so pogosto globoko zakoreninjeni v naših preteklih izkušnjah in notranjih prepričanjih.
1. Rane iz otroštva in zgodnje izkušnje
Način, kako smo bili kot otroci sprejeti, ljubljeni in zaščiteni, močno vpliva na našo sposobnost zaupanja. Če starši niso bili čustveno dostopni, če so bila čustva spregledana, ali če smo bili prepuščeni sami sebi, se lahko razvije prepričanje, da na druge ni mogoče računati.
Otroci, ki so večkrat doživeli razočaranja, izdajo ali celo zlorabo, bodo kot odrasli težje verjeli, da jih drugi vidijo in spoštujejo. Namesto varne navezanosti v sebi nosijo globok dvom: »Če odprem svoje srce, bom spet prizadet/-a.«
2. Pretekle izdaje in razočaranja v odraslosti
Zaupanje se gradi počasi, poruši pa se lahko v trenutku. Če ste v odraslosti doživeli izdajo, prevaro, razhod ali močno razočaranje v prijateljstvu, se bolečina lahko tako zasidra, da vas spremlja tudi v prihodnjih odnosih.
Namesto da bi nove ljudi sprejeli odprto, nezavedno postavite zidove. V ospredje pride misel: »Če sem bil/-a enkrat prizadet/-a, se to lahko ponovi.« Na ta način se zaščitite, a hkrati odvračate iskrene vezi, ki bi vas lahko nahranile.
3. Strah pred ranljivostjo
Zaupanje vedno vključuje ranljivost – priznati, da nekoga potrebujemo, da smo odvisni od njegove iskrenosti in bližine. Za mnoge pa je prav ta občutek najtežji. Ranljivost doživljajo kot nevarnost, ne kot moč.
Če verjamete, da biti ranljiv pomeni biti šibek, boste težko dovolili, da se vam kdo približa. Strah pred ranljivostjo pogosto izvira iz starih izkušenj, ko so bila čustva zlorabljena ali zasmehovana. Zato raje ostanete v nadzoru in na distanci – a s tem se oropate topline in globine odnosa.
Korak za korakom do zaupanja
Težava z zaupanjem ni znak, da ste »pokvarjeni« ali »nesposobni za odnos«. Je odraz vaših ran in načinov preživetja, ki so vam nekoč pomagali preživeti. Dobro je vedeti, da se sposobnost zaupanja da ponovno graditi: počasi, s pravimi ljudmi, v varnih odnosih.
Prvi korak je zavedanje – prepoznati, od kod izvira nezaupanje. Drugi korak je pogum, da tvegate majhne premike: dovoliti si odkrit pogovor, priznati, kaj čutite, sprejeti podporo. Zaupanje ni nekaj, kar podarimo naivno; je darilo, ki ga negujemo in postopno odpiramo ljudem, ki pokažejo, da ga znajo ceniti.
