Zavist se rodi, ko se začnemo primerjati z drugimi. Ko to počnemo, dajemo moč kritiku v sebi, ki nas opozarja, da v nečem nismo dovolj dobri. Naučite se, kako lahko uspeh nekoga drugega pretvorite v spodbudo za svojo rast.
Leta delate na sebi, pri čemer je vaš cilj, da ste vsak dan boljši. Zdravo se prehranjujete, telovadite, meditirate. Uspešni ste na vseh področjih življenja. Vse je v redu in zelo ste zadovoljni.
Potem pa nekega dne vaša prijateljica (ki je poročena) spozna človeka iz (vaših) sanj (čeprav je totalna ‘brezveznica’), vi pa še vedno ostajate sami.
Vaš znanec (ki je izrazito len in nič kaj pameten) v svojem poslu doseže neverjeten finančni uspeh, nekdo, ki je vse prej kot poštenjak, dobi priznanje, ki se vam vedno izmuzne.
Popolnoma ste na tleh. Zavist vas razjeda in ne veste, kako bi se znebili jeze zaradi nepravičnosti sveta, ki vas obdaja.
Kaj bo ostalo zame?
Vedno bolj smo usmerjeni k materialnemu, k nenehnim dosežkom, čim večjemu zadovoljstvu in k strahu pred izgubo. Radi bi bili edinstveni, pri tem pa v svetu, v katerem nimajo vsi enakih priložnosti, ni redkost, da se primerjamo z drugimi in se pri tem počutimo prikrajšani, pomislimo na nepravičnost in drugim zavidamo njihove uspehe, dosežke, nadarjenost, srečo, imetje …
Verjamem, da ste tudi sami že kdaj občutili, kako lahko primerjanje sebe z drugimi življenje napolni z občutki manjvrednosti.
Pa je dandanes sploh mogoče iti skozi življenje, ne da bi se ob nenehni izpostavljenosti tekmovalnosti primerjali z drugimi in ob tem imeli občutek, da za nas ne bo nič ostalo, če si bodo drugi kar naprej jemali zase? Če pri tem začutite puščico zavisti, je čas, da pospravite prtljago, ki ste si jo nakopičili in vas zastruplja.
Pokažite mi osebo, ki ni bila nikoli zavistna, in pokazala vam bom lažnivca (ali svetnika). Ko razmislite o tem, kaj je zavist in od kod izvira, kaj vas je ‘sprogramiralo’, da postanete zavistni, in zakaj je to izrazito slabo čustvo ter navada za vse nas in za naše rezultate, boste lahko zapustili ta začarani krog in končno zadihali s polnimi pljuči.
Zavist je nelagodje, ki ga doživimo, ko sreča nekoga drugega v nas spodbudi občutke prikrajšanosti. Podobna je ljubosumju, toda razlika vseeno obstaja.
Medtem ko ljubosumje največkrat spodbudi strah pred izgubo nečesa, kar že imamo, zavist povzročijo občutki, da nam manjka nekaj, kar nekdo drug ima (mi pa ne, ali vsaj ne v zadostni meri).
Zavist srečo, dosežek, nadarjenost, sposobnost ali imetje nekoga drugega pretvori v razlog, zakaj to osebo odklanjamo. Medtem ko nekatere občudujemo in nas njihova nadarjenost ali uspeh navdihujeta, drugi v nas izzovejo negativna čustva. Za kaj pravzaprav gre?
Bolečine iz otroštva
Doživljanje uspeha nekoga drugega kot nepravičnost najpogosteje izvira iz časa našega zgodnjega otroštva, ko je bila ljubezen naših skrbnikov odvisna od tega, kako zadovoljni so bili z nami, od pohval, ki so nam dale vedeti: ljubljen/-a sem.
Ne glede na to, kaj je temelj zavisti, ki jo občutimo, je najpogosteje v igri nekaj materialnega, neredko pa gre tudi za status, ki ga prinese tej osebi uspeh in ga mi nimamo.
Ne glede na povod je vzrok zavisti tisto, kar bi morali preučiti. Zavist nas namreč opozarja, da je čas, da se soočimo s svojimi strahovi, da bi namesto izgube energije dosegli osebno rast, prerasli bolečine iz otroštva, se naučili svojo lekcijo in šli naprej.
Prav to je simbolizem zavisti kot smrtnega greha. Dokler se ne pozdravimo in tega negativnega čustva ne pretvorimo v njegovo nasprotje, se izpostavljamo samouničenju.
Zavist je torej strupena, je smrtni greh! Posledica je lastno uničenje! Ko zavist nadvladamo, prevzamemo nadzor nad lastnim življenjem.
Tatjana Divjak, life coach
- Preberite še: Kako nadvladati zavist?