Zdravilna moč skupinske namere - skupaj lahko ustvarimo dober svet

Njen resnični potencial je le redko izkoriščen. To ni zgolj misel, ki jo pošljemo v vesolje, češ saj se bo že zgodilo, če mi je namenjeno, ampak od nas zahteva, da se ji posvetimo popolnoma in na pravilen način. Preberite, kako.

Zdravilna moč skupinske namere - skupaj lahko ustvarimo dober svet (foto: pixabay) pixabay
29. 11. 2018

Namera od nas zahteva osredotočenost, jasno definicijo želje, zaznavanje želenega rezultata, zaupanje v delovanje in opustitev navezanosti na izid. A prava moč namere se razkrije šele, ko pozornost preusmerimo proč od sebe in svojih želja in jo, kot skupina, pošljemo za nekoga drugega. Takrat se začno dogajati čudeži in izmerljive spremembe, ki jih je potrdila tudi znanost.

Skupinska molitev

Pošiljanje skupinske namere ni nič novega. Ljudje so se že od samega začetka verovanj zatekali k skupinski molitvi. Strokovnjaki za Biblijo so v Novi zavezi odkrili spregledano skrivnost začetkov cerkve. Luka, ki naj bi bil avtor Apostolskih del, je v tekstu nenehno poudarjal, da so vse, kar so naredili, naredili skupaj. Jezus naj bi molitev obravnaval kot skupinsko dejanje. Želel je, da njegovi apostoli molijo skupaj z istimi mislimi in besedami. V Bibliji so bili apostoli omenjeni kot izvajalci skupinskega zdravljenja. V Luku (9:1) je omenjeno, da naj bi Jezus svojim apostolom dal »moč in avtoriteto /…./, da zdravijo bolezni« in jih poslal na njihovo prvo misijonarsko pot po Galileji »pridigati o božjem kraljestvu in zdraviti bolne«. V Svetem pismu je omenjeno tudi minimalno število ljudi za skupinsko molitev. V Mateju (18:15-20) je tako zapisano: »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih.« Ker pa se je v raziskavah izkazalo, da dajejo zelo dobre rezultate skupine s po osmimi ljudmi, obstaja verjetnost, da optimalno število ljudi opredeljuje tudi Sveto pismo. V poglavju APD (1:15-26) je omenjeno, da je bila prva stvar, ki so jo apostoli storili po Jezusovem vnebohodu, izbira zamenjave za Judo. Čeprav je sprejeta domneva, da Jezusovih 12 apostolov predstavljalo 12 plemen Izraela, je možno, da za tem številom stoji še kakšen drug pomen. Vztrajanje pri 12 apostolih bi lahko bilo enako pomembno kot sama molitev.

Dokazi vpliva nevidnega na vidno

Danes znanost počasi potrjuje vpliv nevidnega na vidno. Obstajajo raziskave, ki dokazujejo, da človeška misel učinkuje na snovni svet. Dokazano lahko z mislijo vplivamo tako na elektronske naprave, živali in rastline kot tudi na druge ljudi. A vsem tem raziskavam je skupno, da obravnavajo moč zgolj enega samega človeka.

Lynne McTaaggart, avtorica knjige The power of eight, je želela več, zato je izvedla vrsto eksperimentov s skupinskim pošiljanjem namere in doživela nepričakovane rezultate. Ljudem se je, četudi niso bili prejemniki namere, izboljšalo zdravstveno stanje, odnosi in finance, začutili so povezanost z vsem življenjem … Kot raziskovalna novinarka ni mogla iz svoje kože in je želela ugotoviti, zakaj je prišlo do tega. Odgovore je iskala v znanstveni literaturi, a kaj kmalu odkrila, da na področju skupinskega delovanja še ni bilo veliko raziskanega. Na voljo so bile zgolj študije o vplivu skupinske transcendentne meditacije (TM) za npr. zmanjšanje nasilja, katerih teorija pa se ni ujemala z njenimi izkušnjami. Pri TM pravijo, da na materialni svet lahko vplivamo zgolj, če pri meditaciji sodeluje kritična masa ljudi. To v primeru eksperimentov pošiljanja namere ne drži, nasprotno, manjše skupine so imele boljše rezultate. Lynne tako ni preostalo drugega, kot da z raziskovalci izvede lastne raziskave, in do danes so jih opravili že 30. V 26 primerih so uspešno dokazali vpliv namere, trije od štirih neuspešnih eksperimentov pa so bili posledica tehničnih težav. Gledano z drugega zornega kota, skoraj nobeno danes na trgu prisotno zdravilo nima tako dobre učinkovitosti, kot jo ima pošiljanje namere.

Schwartzev eksperiment

Raziskave so začeli s preprostim eksperimenti pod vodstvom uglednega znanstvenika dr. Gary Schwartza. Namen prve študije je bil, da ugotovijo, ali ima določena skupinska misel sploh kakršenkoli vpliv na okolico. Za cilj pošiljanja namere so si izbrali list rastline, s čimer so izključili vpliv neskončnega števila variabel, ki so sicer del kompleksnejših bioloških sistemov. Tako so si povečali možnost, da bi meritve pokazale vpliv namere, in ne česa drugega. Ko so se odločali, kaj bodo merili, so se naslonili na delo nemškega fizika Fritza - Alberta Poppa, ki je ugotovil, da vse žive stvari oddajajo majhen tok svetlobe. Da bi lahko izmerili kakršnokoli spremembo v emisiji biofotonov, so morali uporabiti zelo občutljivo CCD-kamero, ki se sicer uporablja v astronomiji za fotografiranje oddaljenih galaksij. Za eksperiment so nabrali dva lista rastline krvomočnice, ki sta si bila podobna po velikosti in emisiji fotonov in ju 30-krat preluknjali. Eden izmed listov je bil namenjen za kontrolo naravnega stanja, drugi pa za cilj pošiljateljev namere. Luknje v listih so služile za točke, v katerih so izvajali meritev, samo število lukenj pa jim je omogočilo prikazati statistično pomembnost. Povedano preprosteje: da bi dokazali, da rezultati študije niso posledica naključja, so morali v čim večjem številu točk na ciljnem listu izmeriti drugačno stanje kot na kontrolnem listu. Študija je bila slepa, s čimer so preprečili, da bi raziskovalci imeli kakršenkoli vpliv na rezultat. Znanstveniki tako niso vedeli, kateremu listu je bila poslana namera, dokler niso obdelali podatkov. Na dan eksperimenta so prisotni na konferenci v Londonu izvedeli za namero (povečanje emisije svetlobe), tik preden so začeli pošiljati namero. Cilj, naključno izbran list, pa so jim v živo predvajali iz laboratorija v Arizoni. Po desetih minutah pošiljanja namere so oba lista dve uri fotografirali s CCD-kamero. Rezultati so bili znani v nekaj dneh. Pokazali so, da je ciljni list žarel veliko močneje kot kontrolni, s čimer je bilo dokazano, da je imela namera zares vpliv. Poskus so še nekajkrat ponovili prek spleta in ugotovili, da za povezavo s ciljem ni potrebna živa slika, ampak zadošča že fotografija.

Po velikem uspehu z listi so si za nekaj naslednjih eksperimentov za cilj izbrali ječmenova semena. Zanimalo jih je, ali lahko hrana, ki ji pošljemo pozitivne misli, raste hitreje in je bolj zdrava, in ali ima oddaljenost med ciljem in pošiljatelji kakršenkoli vpliv. Semena so bila v laboratoriju v Arizoni, prva skupina pa je nanje delovala iz Avstralije. Udeleženci konference so se z naključno izbranimi semeni povezali prek fotografije in jim pošiljali namero, naj rastejo bolje in so bolj zdrava. Semena so po končanem pošiljanju namere posadili in kalčke po petih dneh izmerili. Da bi preverili, ali na rast semen vpliva še kakšen drug vpliv, so v laboratoriju po vsakem eksperimentu naredili še kontrolni eksperiment. Od glavnega se je ta razlikoval samo po tem, da na semena, ki so bila izbrana kot ciljna, z mislimi ni deloval nihče. Pričakovano so ugotovili, da so tista semena, ki so bila deležna namere, rasla bolje. Presenetljive pa so bile ugotovitve po primerjavi izsledkov vseh eksperimentov.

Presenečenje

Nepričakovano je največji vpliv na rast kalčkov imela najmanjša skupina ljudi. Verjetnost, da bi bilo to naključje, pa je bila zgolj 0,7 odstotka. To pa ni bila edina zanimiva ugotovitev te študije. Ko so primerjali višine, do katere so zrasla kontrolna semena v glavnem in v kontrolnem eksperimentu, so ugotovili, da se razlikujejo. Semena, ki so bila del glavnega eksperimenta, so zrasla višje od tistih v kontrolnem. Verjetnost, da bi bilo to naključje, pa je bila v tem primeru zgolj 1 proti 10 milijonov. Pošiljatelji namere tako niso vplivali samo na ciljna semena, ampak tudi na njihovo okolico. Študija pa je dala odgovor tudi na to, da oddaljenosti pošiljateljev od cilja namere ni imela nikakršnega vpliva na rezultate. Povsem nepomembno je bilo tudi, ali so bili pošiljatelji skupaj v enem prostoru ali so bili razpršeni po vsem svetu.

Namera za mir

Ker so vsi začetni eksperimenti pokazali, da ima pošiljanje skupinskega namena izmerljiv učinek, so naredili korak naprej in izvedli eksperiment pošiljanja namere za mir. Tokrat so se pri zasnovi eksperimenta naslonili na izkušnje več kot 500 študij, ki jih je na to temo že izvedla organizacija TM. Zaradi tega so se odločili namero pošiljati osem dni, čas dnevnega pošiljanja pa ohranili pri 10 min. Za ta eksperiment so izbrali vojno, pri kateri je obstajala nekajletna statistika žrtev in za katero se svet ni zanimal. Nezainteresiranost sveta za konflikt je bila pri tem ključna, če so želeli, da bi bili morebitni rezultati plod pošiljanja namere, in ne vpliva misli drugih ljudi. Tem merilom je ustrezal le en konflikt, takrat že 25 let trajajoča državljanska vojna v Šrilanki. Pri eksperimentu, ki je osem dni potekal prek spletne strani, je sodelovalo 11.486 ljudi iz več kot 65 držav sveta. Namera, ki so jo pošiljali, je bila obnova miru in sodelovanja v regiji Wann v Šrilanki ter zmanjšanje z vojno povezanega nasilja za vsaj 10 odstotkov. Prvi odzivi dogajanja na terenu takoj po eksperimentu so bili alarmantni. Število mrtvih in ranjenih se je med eksperimentom skokovito povečalo in je bilo na najvišji ravni v zadnjih dveh letih. V nekaj dneh po njem pa je število žrtev spet upadlo na vrednosti pred eksperimentom, število ranjenih pa je bilo manjše. Na podlagi večletnih podatkov o nasilju v državi je bila narejena napoved pričakovanega povprečnega števila ranjenih in ubitih v nekajmesečnem obdobju po pošiljanju namere. Po nekaj mesecih so naredili primerjavo med dejanskim številom žrtev in tistim, ki so ga izračunali s pomočjo modela. Ugotovili so, da je med eksperimentom nasilje sicer res naraslo, a je potem upadlo pod vrednost, ki jo je predvidel model. Državljanska vojna pa se je na začudenje vseh končala le devet mesecev po zaključku pošiljanja namere. Naključje? Morda. Eksperiment bi morali večkrat ponoviti, da bi dokazali, da je to res bila posledica pošiljanja namere. Nesporno pa ostaja, da se je preobrat v boju med državnimi silami in uporniki zgodil ravno v času potekanja eksperimenta.

Podoben eksperiment je Lyenne ponovila nekaj let za tem, ob obletnici napadov na WTC v New Yorku. Za cilj pošiljanja namere je bil tokrat izbran Afganistan, v katerem je zadnjih deset let divjala vojna. Zasnova eksperimenta je ostala identična kot pri Šrilanki, sodelujočih pa je bilo še več in prihajali so iz 75 držav. Po osemdnevnem pošiljanju namere so na rezultate eksperimenta čakali tri mesece in pol. Ti so spet pokazali zmanjšanje nasilja, še zlasti v regijah, na katere so delovali z namenom.

Eksperimenti z vodo

Raziskovalci so naredili tudi eksperimente, ki so vključevali vodo. V prvih študijah z vodo jih je zanimalo, ali lahko voda shrani namero in z njo vpliva na rast semen. Namero so zato pošiljali vodi, s katero so potem zalivali semena. Po analizi povprečne rasti semen so bili kalčki, zalivani z vodo, ki je prejemala namero, več kot 1 mm daljši od tistih, ki so jih zalivali z navadno vodo. Obenem so ugotovili, da je bila kaljivost semen, ki so prejemala informirano vodo, 100-odstotna, preostalih pa le 90-odstotna. Glavni cilj eksperimentov z vodo je bil preveriti, ali jo lahko namera očisti. Najlažji način, da se zazna kakršnakoli sprememba v čistosti vode, je sprememba njenega pH. Zato so naključno izbranemu vzorcu vode pošiljali namero, da se mu dvigne bazičnost. To so storili tako, da so pošiljateljem dali preprosto navodilo, naj si predstavljajo, da je to voda gorskega potoka. Izsledki so bili na voljo takoj po koncu eksperimenta in so pokazali, da se je bazičnost vode povečala za skoraj celo enoto. Vodo so merili še nekaj časa po eksperimentu in ugotovili, da so bile spremembe trajne. Od sedmih eksperimentov z vodo je bilo šest uspešnih.

Pošiljanje namere pa je skrivalo še nekaj presenečenj. Po vsakem eksperimentu so udeleženci prejeli vprašalnik, ki so ga izpolnili in poslali nazaj. Pregled njihovih odgovorov je razkril, da je večina udeležencev med pošiljanjem namere doživljala spremenjena stanja zavesti, a le takrat, ko so namero pošiljali ljudem. Ko pa so udeležence spremljali dlje časa, so ugotovili, da so pošiljatelji namere v svojih življenjih prejeli to, kar so dajali drugim. Če so pošiljali namero za mir, so doživeli večji mir v svojih življenjih. Če so poskušali pozdraviti nekoga drugega, so doživeli zdravljenje v svojem življenju.

Medicinski čudež

Daniel je v službi doživel hudo nesrečo, pri kateri sta bila zaradi eksplozije plina s sodelavcem močno opečena po rokah in prepeljana v bolnišnico. Zdravniki so njegovi ženi povedali, da bo potreboval presaditev kože in nekaj tednov intenzivne nege. Po prejeti novici se je ta za pomoč obrnila na skupino za pošiljanje namere, v kateri sta sodelovala z Danielom. Skupina mu je vsak dan ob isti uri pošiljala namero za hitro okrevanje in zgodilo se je nepredstavljivo. Daniel je bolnišnico zapustil že po petih dneh in se začel zdraviti tedne prej, kot je sicer običajno ob takšnih poškodbah. Največje presenečenje pa je bilo, da ni potreboval presaditve kože, zaradi česar so ga zdravniki želeli proučevati kot medicinski čudež. Za primerjavo je njegov sodelavec, ki je doživel skoraj identične poškodbe in bil zdravljen samo klasično, ostal na intenzivni negi še dva tedna, po tem pa je potreboval presaditev kože. Hitro in čudežno okrevanje bi lahko seveda pripisali tudi placebo učinku. A ker je do izboljšanja stanj prišlo tudi pri pošiljanju namere zarodkom, dojenčkom, nezavestnim in ljudem, ki sploh niso vedeli, da so cilj namere, lahko predvidevamo, da njegovo hitro okrevanje ni bila zgolj posledica placebo učinka.

Znanstvene študije potrjujejo, da smo kreatorji svoje realnosti in da ne glede na naše zavedanje o tem vplivamo na snovni svet. A vendar se naša prava moč razkrije šele, ko stopimo skupaj.

V omenjenih raziskavah je bilo dokazano, da si skupaj lahko ustvarimo svet, v katerem izkušamo mir, zdravje, obilje in čisto okolje. Ali bomo izkoristili to moč, pa je odvisno od nas samih. 

Besedilo: Uroš Brezavšček

Če bi si želeli biti del skupine za pošiljanje namere, pišite na uros@esencavesolja.si

Preberite še: