Telo včasih zazna notranjo napetost prej kot um in jo izrazi tam, kjer smo najbolj občutljivi: v trebuhu.
Tesnoba se lahko začne v trebuhu
Pri nekaterih ljudeh se tesnoba najprej pojavi kot misel, pri drugih pa se oglasi skozi telo. Še preden znajo ubesediti, kaj jih vznemirja, začutijo čudno slabost, stiskanje v želodcu, izgubo apetita ali pa se jim podre prebava.
V telesu obstaja komunikacijska pot med možgani in črevesjem, tam potekajo neprestani signali, izmenjave informacij in odzivi, ki se zgodijo hitreje, kot jih lahko ozavestimo.
Znanstveniki to povezavo imenujejo os možgani - črevesje. Gre za kompleksen sistem, v katerega so vključeni živčni, hormonski in imunski mehanizmi. V središču tega dialoga je vagusni živec, ki kot most povezuje čustveni in telesni svet.
Kot je zapisal nevroznanstvenik Emeran Mayer, eden vodilnih raziskovalcev na tem področju: "Črevesje in možgani so v stalnem dvosmernem pogovoru, v katerem lahko vsak vpliva na drugega". To pomeni, da misel lahko vpliva na prebavo in prebava lahko oblikuje razpoloženje.
Telo lahko hitro zazna nevarnost (tudi če ta ni vedno realna)
Tesnoba ne potrebuje vedno realne grožnje. Dovolj je občutek, napetost, potenicalna možnost, da bi šlo lahko nekaj narobe. V tistem trenutku se aktivira del živčnega sistema, ki telo pripravi na preživetje. Srce se pospeši, dih se spremeni in prebava se umakne v ozadje. Telo se ne odloči zavestno, da ne bo prebavljalo, ampak preprosto preusmeri energijo drugam.
Kot pojasnjuje raziskava, objavljena v reviji Nature Reviews Gastroenterology & Hepatology. "psihološki stres neposredno vpliva na motiliteto prebavil, izločanje želodčne kisline in občutljivost črevesja.".
To je razlog, da se lahko ob tesnobi pojavijo zelo konkretni telesni simptomi.
Morda vam je znano to ob jutrih, ko je pred vami pomemben dan. Telo je budno že pred budilko, v želodcu pa je občutek praznine, ki ni lakota. Hrana vam sploh ne diši, kava pa povzroči rahlo slabost.
Ali pa se to zgodi zvečer, ko se končno vse umiri in misli postanejo glasnejše. Telo se napne, v trebuhu pa se pojavi nemir, ki ga ni mogoče natančno opisati.
Nekdo drug bo opazil, da ob dolgotrajnem stresu ne more več normalno jesti, da ga po nekaj grižljajih mine. Ali da se prebava spreminja iz dneva v dan, brez očitnega razloga. To niso naključni simptomi, ampak gre za jasen jezik živčnega sistema.
Drugi možgani so v trebuhu
V črevesju se nahaja več milijonov živčnih celic. Ta mreža, imenovana enterični živčni sistem, deluje samostojno, a hkrati v tesni povezavi z možgani. Prav zato ga pogosto imenujejo drugi možgani.
Zanimivo je, da se velik del serotonina, nevrotransmiterja, povezanega z občutkom dobrega počutja, proizvaja prav v črevesju. To dodatno potrjuje, kako globoko so prepleteni čustveni in prebavni procesi. Ko je ta sistem pod pritiskom, se spremeni tudi način, kako telo zaznava in predeluje svet.
Zakaj apetit izgine?
Ko telo deluje v stanju pripravljenosti/preživetja, prehranjevanje ni prioriteta. Prebava zahteva mir, čas in energijo. Tesnoba pa telo postavi v popolnoma drugačen ritem. Zato se zgodi, da človek ne more jesti, čeprav ve, da bi moral. Ali da ga ob hrani spremlja rahla slabost. To je fiziološki odziv na stres.
Kako bolje poslušati telo?
Največji premik nastane takrat, ko tovrstne simptome nehamo dojemati kot sovražnike, temveč jih začnemo razumeti kot sporočila. Telo ne pretirava, ne dramatizira in ne dela napak. Res pa telo včasih reagira prej, kot smo si pripravljeni priznati, da smo utrujeni, preobremenjeni ali notranje nemirni.
Pomirjanje živčnega sistema ni nekaj, kar se zgodi na silo ali na ukaz. Nočemo iz telesa izgnati tesnobe, hočemo pa telesu ponovno pokazati, da je lahko varno.
To naredimo z majhnimi stvarmi ali rituali. S tem, da se morda sprehodimo bosi po travi in občutimo tla pod nogami. S tem, da se za nekaj minut osredotočamo na dih, ki se postopoma poglablja in upočasnjuje. S tem, da za nekaj časa damo telefon na stran in samo ležimo ter gledamo v nebo.
Ko naslednjič začutite tisti znani vozel v želodcu, morda ni treba takoj iskati odgovora v glavi, zakaj se to dogaja. Morda je dovolj, da za trenutek prisluhnete tesnobi v telesu in se pogovorite z njo ali pa jo zgolj začutite in predihate.
