Močan zapis o poti ženske, ki je od reševanja drugih prišla do samoodrešitve. V njegovem zrcalu se bo prepoznalo nešteto žensk, ki so kdaj nosile breme rešiteljice in zdaj iščejo pot k lastni moči.
Od nekdaj sem bila ženska, ki rešuje moške. Dokler nisem spoznala, da prav zaradi tega prepričanja v svoje življenje privlačim moške, ki so bili na videz močni, v resnici pa so potrebovali nekoga, da jih reši.
Ko sem začela izgubljati življenjsko energijo in sem se znašla na točki, ko je bilo vprašanje le še, ali bom zbolela ali pa spremenila vzorce, po katerih živim, sem dojela nekaj pomembnega.
Ves ta čas nisem poskušala rešiti njih. Poskušala sem rešiti moški in ženski del sebe. Svojo notranjo moč. Svoj odnos do odgovornosti, ljubezni in vrednosti.
Zato sem privlačila ranjene moške. Moške, ki niso znali ljubiti, ker tega niso znali dati niti sebi. Moške, ki so nezavedno čakali, da se bo pojavila ženska, ki bo zmogla nositi njuno skupno breme. V resnici niso potrebovali mene. Potrebovali so moč, ki sem jo sama nosila namesto njih.
- Preberite si še: To je prekletstvo MOČNE ŽENSKE
Moški, ki so bili trdni v sebi, me zaradi tega niso potrebovali – lahko so me le spoštovali. Tisti, ki so svojo moč iskali zunaj sebe, pa so ob meni pogosto občutili odpor, ker sem nezavedno prevzemala vlogo, ki nikoli ni bila moja.
Biti močna ženska ne pomeni nositi sveta na svojih ramenih. Prava moč je v tem, da ostaneš zvesta sebi.
Našla sem jo šele takrat, ko sem prevzela odgovornost za svoje življenje, ko sem si dovolila biti hkrati ranljiva in pogumna, ko sem razumela, da odgovornost ne pomeni reševati drugih, temveč iskreno pogledati vase. Takrat sem prenehala biti rešiteljica.
Spoznala sem, da moja naloga ni reševati poškodovanih, izgubljenih ali od življenja utrujenih moških. Vsak človek nosi odgovornost za svojo pot in vsak ima možnost izbrati, ali bo ostal v vlogi žrtve ali bo začel spreminjati svoje življenje.
Prenehala sem privlačiti ljudi, ki so čakali, da jih bo nekdo dovolj ljubil, da bodo lahko začeli ljubiti tudi sami. Ko se naučiš ljubezen dajati sebi, se nekaj spremeni. Ljubezen ne postane več nekaj, kar obupano iščeš. Postane nekaj, kar si pripravljen deliti.
Edina odgovornost, ki jo imamo, je, da poskrbimo zase. Da ponovno zaupamo življenju. Da se naučimo ljubiti sebe in iz tega prostora ljubiti tudi druge.
Prenehala sem biti rešiteljica, a ne zato, ker bi mi postalo vseeno za ljudi. Ampak zato, ker sem razumela, da človeka ne moreš rešiti, če si tega ne želi sam.
Ko sem sama najbolj potrebovala pomoč, ni bilo nikogar, ki bi me rešil. Bila sem tista, ki je morala izkopati samo sebe. In to mi je uspelo.
Ne zato, ker sem bila najmočnejša, ampak zato, ker je bila moja ljubezen do življenja močnejša od vsega, kar me je želelo zadržati na dnu.
Ljubim te. Toda sebe ljubim toliko, da se ne bom več izgubila zato, da bi našla tebe..."
Vir:
