O resnični podobi muslimanske ženske

Podoba islama je v nemuslimanskem svetu največkrat predstavljena skozi podobo muslimanske ženske in njenega položaja v družbi. Muslimanka je v očeh povprečnega zahodnjaka zatrta, podrejena moškemu, nesvobodna in bolj ali manj ničvredna.

O resnični podobi muslimanske ženske (foto: pexels) pexels
28. 9. 2020

Različne kulture se velikokrat nagibajo k temu, da bi preoblikovale druge kulture po svoji podobi, zato jih ne sprejemajo takšnih, kot so, temveč takšne, kakršne naj bi bile, da bi ustrezale njim. Ustvarjajo stereotipe, ki omejujejo pogled in zatemnijo realno sliko. O resnični podobi muslimanske ženske in njeni vlogi v islamski družbi smo se pogovarjali z islamologom dr. Raidom Al-Daghistanijem, ki deluje v okviru Centra za islamsko teologijo v Münstru.

Začniva kar pri Evi ‒ prvi ženski, prvem ženskem modelu, ki jo je krščanstvo še posebej obremenilo z izvorno krivdo, saj naj bi ravno ona v rajskem vrtu Adama nagovorila, da sta jedla s prepovedanega drevesa. Kako deluje ta mit v islamu?

Vsekakor obstaja med krščanskim in islamskim dojemanjem mita o stvarjenju prvega človeka določena podobnost, a hkrati tudi razlika. Podobnost je v tem začetnem mitu, kjer tako Eva kot Adam predstavljata arhetip človeštva, tako rekoč izvornega človeka; to 'izhodiščno stanje' je v islamu podobno predstavljeno kot v krščanstvu. Adam v islamski različici velja tudi za prvega preroka. Razlika pa je v tem, da islam ravno ne priznava izvornega greha. Po koranski naraciji je bilo namreč tako Adamu kot njegovi družici oproščeno in odpuščeno, da sta se 'pregrešila' in jedla z drevesa spoznanja. Zato 'padec' človeka na Zemljo ni razumljen kot kazen za greh, ampak preprosto kot nujna narava stvaritve, ja, kot temeljni položaj človeka v kozmosu. Človek je časovno bitje, torej končno bitje, ki živi v materialnem svetu, svetu nastajanja in minevanja. Evi se v islamu, v nasprotju s krščanstvom, ne pripisuje krivda, da je zavedla Adama. Oba sta 'sokriva' in 'soodgovorna' za to, da sta jedla z drevesa spoznanja – in da sta se pustila zapeljati satanu, ki ju je ogovoril. Individualna odgovornost je tudi sicer v islamu zelo močno poudarjena: vsak odgovarja sam za svoja dejanja, nihče ne more prevzeti tujega greha. Tako bo tudi na Sodnem dnevu vsak nagrajen ali kaznovan glede na svoje namene in na svoja dejanja. Skratka, po Koranu ni Eva tista, ki je zapeljala Adama v greh, temveč ju je v enaki meri zavedel satan, ki jima je šepetal, "da bi jima razkril njuno sramoto [sram, sramni del telesa], ki jima je bila prekrita" (7:20). Koran izrecno govori o tem, da sta oba prva človeka (Adam in Eva) "okusila od drevesa" (7:22), s čimer sta izgubila svojo primordialno nedolžnost in postala časovni ter samozavedajoči se bitji. Bog ju je posledično sicer izgnal iz raja, a jima hkrati odpustil, kajti "On odpušča in je milosten" (2:37). V tej luči lahko prvotni raj simbolično in metafizično razumemo tudi kot stanje transcendentne enosti človeka in narave (v širšem pomenu te besede), simbiozo duha in materije, zavesti in biti; simbiozo in harmonijo, ki presega vsakršno simbolno formo, odpravlja vsakršno relacijo.

Ali je bila Eva, tako kot v krščanski različici, ustvarjena iz Adamovega rebra?

V Koranu najdemo več različnih verzov, ki govorijo o stvarjenju na splošno in o stvarjenju človeka konkretno. V 26. in 28. verzu 15. sure beremo, da je Bog človeka ustvaril iz zemlje ter da mu je vdahnil svojega Duha, s čimer mu ni vdahnil le življenja, temveč tudi svojo Božansko energijo, presežno substancialnost in primordialno duhovno naravo, ki jo muslimanski religijski učenjaki označujejo z arabsko besedo fitra. V 23. suri pa najdemo – za neko sveto Besedilo naravnost osupljiv – skoraj znanstven opis stvarjenja in razvoja človeka: "Zares, mi smo ustvarili človeka iz izvlečka [tudi: bistva, kvintesence], nato smo ga naredili za kapljico semena v utrjenem mestu, nato smo iz kapljic semena ustvarili kepico strjenje krvi, iz kepice strjene krvi smo ustvarili grudico mesa, iz grudice mesa smo ustvarili kosti in oblekli kosti z mesom, nato smo priklicali v življenje novo stvaritev. Blagoslovljen naj bo Bog, On je najboljši stvarnik!" (23:12‒26). Nadalje, 11. verz 35. sure navaja poleg kapljice semena še zemljo kot vir človekovega nastanka: "Bog vas je ustvaril iz prsti, nato iz kapljice semena, nato vas je ustvaril po parih." Za pričujoči kontekst pa se mi zdi posebno zgovoren 1. verz 4. sure, ki nosi naslov Ženske. Takole pravi: "O, ljudje! Bojte se vašega Gospoda, ki vas je ustvaril iz enega samega bitja!" V arabščini je na tem mestu uporabljena besedna zveza min nafsin wahidin, kar je mogoče prevesti tudi kot "iz ene same duše" ali "iz enega samega sebstva". Verz se potem nadaljuje: "Iz njega [tj. iz tega enega samega bitja oz. iz te ene same duše] je [Bog] ustvaril njegovo družico in iz njiju je (po zemlji) raztrosil neštete moške in ženske." Iz tega verza lahko razberemo, da je ženska na neki način ustvarjenja iz moškega, a da sta oba, moški in ženska, navsezadnje ustvarjena iz enega samega bitja, iz ene zasnove, iz enega vira, ja, iz enega duha. Ontološko, metafizično in duhovno gledano sta moški in ženska po islamu popolnoma enakovredna.

Kaj pa Marija, ki v krščanstvu velja za arhetip ženske svetnice, ideal čistosti in poduhovljenosti, in jo tudi Koran velikokrat omenja ‒ kakšna je podoba Marije v islamu?

V Koranu je Marija večkrat omenjena, predvsem v povezavi z zgodbo o Jezusovem rojstvu, ki je sicer nekoliko drugačna od biblične verzije; Marija na primer sedi pod datljevo palmo, zunanje okoliščine so druge, a bistvo sporočila oz. oznanila je isto: Marija je neomadeževano rodila Jezusa, prejela je Božjega duha, ki jo je oplodil. Devetnajsta sura nosi celo naslov Marjam, ki je arabsko ime za Marijo. Marija oziroma Marjam je v Koranu (in na splošno v islamu) zelo spoštovana in čislana ženska, še zlasti v sufizmu (islamski mistični tradiciji), kjer je povzdignjena v ideal ženske pobožnosti in duhovne čistosti. Mimogrede, v branje priporočam čudovito knjigo najbolj znane nemške orientalistke 20. stoletja Annemarie Schimmel, z naslovom Jezus in Maria in der islamischen Mystik, ki tematizira ravno pomen in vlogo Jezusa in Marije v sufizmu.

Kakšen je pravzaprav koncept svetništva v islamski duhovni tradiciji?

To je izredno pomembna in kompleksna tema znotraj islamske teologije in mistike, za katero bi potrebovala posebno rubriko. A v enem oziroma dveh stavkih: v hierarhiji človeka do Boga se v arabščini uporablja beseda avlija, ki izvira iz korena prijateljstvo. Svetniki so v islamu poimenovani kot avlije (mn.), kot tisti, ki so 'blizu Bogu' oziroma 'Božji prijatelji', in v tem smislu je tudi Marija svetnica. Koncept vilaje (tj. svetništva) legitimira tudi obstoj neposredne duhovne vezi med človekom in Bogom ter možnost prejemanja osebnih Božjih razodetij tudi po smrti preroka Mohameda, ki po islamskem prepričanju velja za 'pečat vseh prerokov' in Koran za zadnje razodetje sploh. Torej, četudi Mohamed velja za poslednjega preroka in Koran za dokončno Božje razodetje, so osebna mistična razodetja in neposredne vezi človeka z Bogom v islamu mogoče in legitimirane ravno prek nauka o vilaje. Eden prvih muslimanskih učenjakov in mistikov, ki je pisal o konceptu 'Božjega prijateljstva' v islamu (vilaja) ter o 'duhovnih stopnjah' (maqamat) 'svetnikov' (avlija), je bil znameniti teozof Hakim al-Tirmidi iz 9. stoletja. Vilaja je fundacija sufizma in avlije, tisti, ki so popolnoma premagali nižje ravni svoje duše, se moralno izpopolnili in dosegli najvišja mistična spoznanja, veljajo v sufizmu za 'varuhe človeštva'.

Ali v islamu obstaja nekakšen 'živ' ideal ženske – ga morda pooseblja katera od prerokovih žena? Kakšno vlogo ima ženska v islamski družbi?

Težko bi rekel, da je ideal ženske mogoče najti zgolj v eni sami ženski. Govoriva pravzaprav o vlogi ženske v islamu, in če se ozremo na sam začetek islama, ugotovimo, da tukaj več žensk igra pomembno vlogo. Ena je zagotovo Hatidža, prva žena preroka Mohameda, potem Aiša, prerokova najmlajša in najljubša žena, in pa njegova hči Fatima. Sam prerok je imel skupno štiri hčerke, od katerih je preživela le Fatima, ki se je kasneje omožila za Abu Ibn Taliba, prerokovega bratranca, znanega po svoji modrosti in hrabrosti. Hatidža, Aiša in Fatima so torej tri ženske, ki so bile izjemno pomembne pri formiranju islamske religije, čeprav nikakor niso bile edine. Bilo je veliko drugih žensk, ki so predano spremljale preroka Mohameda in s svojimi dejanji bistveno prispevale k ustanovitvi islama kot religije.

Hatidža je bila prva vernica?

Da, ona je bila prva vernica, ker je verjela v prerokovo razodetje, še preden je Mohamed sam verjel vanj. Po prejemu prvega razodetja (prvih verzov, ki so v Koranu začetni verzi 96. sure) je bil prerok Mohamed dobesedno v šoku, saj je šlo za izredno nadnaravno in presežno izkušnjo. Hkrati je bil tudi prežet z globokim dvomom o avtentičnosti izvora svoje izkušnje. Kot navajajo viri, je prerok Mohamed po tem 'izrednem dogodku' povsem prestrašen in pretresen pritekel k Hatidži, ki ji je tudi zaupal svojo izkušnjo, ona pa ga je nemudoma potolažila in pomirila. Vzela ga je k sebi, mu z dlanjo prekrila oči in mu rekla, da se nima česa bati in da sporočilo, ki ga je prejel, dejansko prihaja od Boga. Hatidža je torej nemudoma, kakor po nekakšnem notranjem uvidu, jasno prepoznala, da Mohameda ni obsedel hudič, temveč prežel Božji duh. Šok, ki ga je pri svoji izkušnji doživel Mohamed, je eksistencialni šok kot posledica konfrontacije človekove duše z absolutno Presežnim. Skratka, ravno Hatidža je bila tista, ki je 'Božjo intervencijo' razumela kot avtentično razodetje in Mohamedu vlila tisto prvo gotovost, ki jo je potreboval. Sčasoma je Mohamedova vera naraščala, njegov prvotni eksistencialni dvom pa je postopoma, a nepovratno izginjal, celo do te mere, da je Mohamed ob neki priliki, ko mu je njegov stric po naročilu meških veljakov sporočil, da naj neha širiti svojo vero, odgovoril, da tega ne more storiti, četudi bi mu položili sonce v desno in mesec v levo roko! Za Mohameda so razodetja, ki jih je poslej v različnih časovnih intervalih in na različne načine (prek notranjega glasu, v sanjah, v vizijah), a vselej z enako intenzivnostjo prejemal več kot dvajset let, postala edina Resnica, ki je ni mogel več niti zavrniti niti zavreči.

To razodetje je bil v resnici njegov prestop v monoteizem?

Da, to je bila njegova potrditev vere v enega Boga in tudi sam začetek islama je treba razumeti kot potrditev in obnovo prvotnega monoteizma. Arabska beseda 'islam' pomeni 'predanost'. Islam kot monoteistična religija pomeni torej 'predanost enemu in edinemu Bogu'. Tisti, ki se Bogu 'predaja', je muslim (m. sp.) oziroma muslima (ž. sp.). V tem izvornem pomenu besede so kot 'muslimani' v Koranu označeni tudi vsi predhodni preroki, med njimi Abraham, Noe, Job, Mojzes in Jezus, kajti oni so bili 'Bogu popolnoma predani'. Islam je potemtakem religija, ki je svoje ime prejela na podlagi temeljnega načela oziroma temeljnega dejanja 'predaje' enemu in edinemu Bogu (in ne po Mohamedu kot njenemu oznanjevalcu; 'mohamedanstvo', ki jo v marsikaterih virih najdemo še v prejšnjem stoletju, je potemtakem popolnoma napačna oznaka za islamsko religijo).

Ali ni to, da je Hatidža v islamu razglašena za prvo vernico na simbolni ravni, tudi veliko priznanje ženski na sploh, torej ženskemu spolu?

Vsekakor. Rek, da za vsakim uspešnim moškim stoji močna ženska, velja tu v najčistejši obliki. In pravzaprav bi lahko rekli celo, da je Mohamed ravno prek Hatidže našel pot v vero in v svoje poslanstvo. Kajti vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nje. Hatidža velja tako za sam arhetip ženske pobožnosti in celo za princip ženske svetosti (vilaje) v islamu. Hatidža je prva muslimanka, poleg tega pa s svojo notranjo držo in ravnanjem pooseblja značaj in krepost, za katerima naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Zato Hatidža upravičeno nosi nazive, kot sta 'mati vernikov in vernic' in pa khairun-nisa – 'najboljša vseh žensk'.

Kakšen je bil Mohamedov značaj, kako ga opisujejo viri? Menda je bil izjemno mil in nežen, lahko bi rekli zelo ženstven?

Zgodnji islamski viri poudarjajo, da je Mohamed že pred prejetjem razodetja veljal za izredno zaupanja vredno osebo. Ljudje naj bi mu zaupali svoje tegobe in skrbi ter se pri tem zanesli na njegovo pravičnost in diskretnost. Veljal je za poštenega, pravičnega, sočutnega in iskrenega človeka. Rad se je umikal v samoto, kjer je meditiral in razmišljal. Nekateri muslimanski učenjaki argumentirajo, da sta ravno Mohamedov osebni značaj in pa njegova naklonjenost do duhovnega umika pomenili tisti dve ključni predispoziciji, ki sta omogočili njegovo 'izbranost'.

Pojasnite nam malo podrobneje, kako se je zgodilo Mohamedovo razodetje.

O tem 'izrednem dogodku' poročajo zgodnji in dobro ohranjeni arabski viri. Nekega večera naj bi se Mohamed kot običajno umaknil na goro Hira, da bi v miru molil in meditiral. Toda v nekem trenutku samote in zatopljenosti v molitev naj bi nenadoma začutil nenavadne notranje vibracije, zaslišal glas in zagledal svetlobno podobo, ki je, ne glede na to, kam je usmeril svoj pogled, stala pred njim. Ta svetleča podoba, ki jo islamsko izročilo prepoznava kot podobo angela Gabriela, je Mohameda z vso silo stisnila z vseh strani in mu ukazala, naj recitira, a on naj bi prestrašen odvrnil, da ne zna recitirati. Ker je Mohamed tudi po drugem poskusu prestrašen odklonil, ga je svetlobna sila še tretjič stisnila z vseh strani in glas mu je spregovoril besede v čisti arabščini, ki veljajo za prve razodete verze Korana: "Recitiraj v imenu tvojega Gospoda, ki je ustvaril; ustvaril človeka iz zarodka. Recitiraj! Vzvišen je tvoj Gospodar, ki je poučil s peresom, poučil je človeka o neznanih stvareh." (96: 1-5). Velelnik iqra!, tj. 'beri«/»recitiraj', je bila prva beseda Božjega razodetja, ki ga je prejel Mohamed. Islam kot religija, nauk in oznanilo stoji torej v predznaku znanja, védnosti. Berite, recitirajte, učite se in stremite po znanju v imenu Boga, ki je ustvaril človeka iz zarodka in ga poučil, o tem, o čemer ni vedel – to je prva zapoved muslimanom in muslimankam! Islam na ta način predstavlja nekakšen fundamentalen 'prehod' iz névednosti v védnost, iz teme v luč, iz duhovne ravnodušnosti in ignorance v stanje povečane čuječnosti in kontemplacije. Kasneje muslimanski učenjaki in teologi dejansko označijo obdobje pred islamom za džahilijo (arab. dobesedno 'dobo névednosti'). Seveda so takšne kategorije posplošitve, ki ne zrcalijo dejanske zgodovinske dinamike in kompleksnosti arabskega polotoka (kaj šele bližnjega Orienta), a vendarle ponazarjajo neki prelom v zgodovini, ki se je manifestiral v predrugačenju zavesti in prevrednotenju vrednot.

Če se še enkrat vrnem k Mohamedovi prvi izkušnji razodetja: opis narave tega 'nadnaravno naravnega' dogodka, njegove presežnosti, posebnosti in pristnosti najdemo v samem Koranu. V 53. suri beremo: "On [Mohamed] ne izraža svojega mišljenja – to je razodetje, ki ga prejema. Poučil ga je nekdo velike moči, Čudoviti, ki se je pojavil v svojem liku na najvišjem obzorju; nato se je približal in se spustil na razdaljo dveh lokov ali še bližje in razodel Božjemu služabniku, kar mu je imel razodeti. Srce ni zanikalo videnja; zakaj se potem prepirate z njim o tem, kar je videl?!" (53:3–12). Noč, v kateri je prerok Mohamed prvič prejel razodetje, je v islamski tradiciji znana kot 'Noč Določitve' (laylatul-qadr). O njej govori tudi Koran v 97. suri: "Zares, razodeli smo ga (Koran) v Noči Določitve. Kako boš vedel, kaj je Noč Določitve? Noč Določitve je boljša od tisočerih mesecev. V njej se spuščajo angeli in Duh, z dovoljenjem njihovega Gospoda, vsa bitja logosa. Blagoslovljena je, dokler ne sine svit." (97:1–5). Trenutke, ki so sledili temu 'izrednemu dogodku', sem opisal na začetku, ko sva govorila o vlogi Hatidže, ki je v 'Mohamedovi izkušnji' prva prepoznala Božje razodetje in mu tudi vlila zaupanje v Božjo previdnost z besedami: "Nikar ne skrbi, kajti Bog te nikoli ne bi privedel v kaos!"

Prerok Mohamed je, kakor pravi islamsko izročilo, Božje razodetje prejemal nadaljnjih 23 let, vse do svoje smrti (632). Načini, kako je prejemal Božje razodetje, so prav tako z osupljivo natančnostjo dokumentirani v zgodnjih arabskih virih. Verze je prejemal bodisi v snu, bodisi skozi videnja v budnem stanju, bodisi kot neposreden odziv na določeno situacijo; včasih je slišal zgolj glas, drugič je videl tudi svetlobno podobo, kakršno je videl na gori Hira.

Kako na Hatidžo gledajo sodobne islamske feministke?

Veliko sodobnih muslimanskih feministk (pa ne samo one) se vrača k Hatidži kot idealu ali vsaj vzoru muslimanske ženske, saj pooseblja vrline in značilnosti, ki pa so v nasprotju z marsikaterim predsodkom, ki ga danes imajo tako muslimani kot nemuslimani glede žensk. Na začetku islamske religije torej stoji Hatidža, ki je bila starejša od Mohameda, uspešnejša od njega, bila je poslovna ženska, trgovka, ki ga je zaposlila, rodila mu je otroke, prva je sprejela vero, ves čas mu je tako moralno kot tudi finančno stala ob strani in z njo je bil Mohamed poročen 25 let, vse do njene smrti. Šele potem se je poročil z drugimi ženskami, ki so bile ali osvobojene sužnje ali vdove.

Za katere je predvsem skrbel?

Da, zanje je skrbel, kot je bilo to v navadi tistega časa oziroma kot je to postala navada s koranskimi zapovedmi. Ženska, ki je postala vdova, se je vnovič poročila, kar je bila obojestranska korist tako za moškega kot za žensko, ki sta ji bila tako zagotovljena eksistenca in zaščita.

Kaj pa Aiša, prerokova najmlajša žena, ki naj bi mu bila najbolj pri srcu – v kakšnem smislu je pomembna ona? Po svojem značaju naj bi bila precej muhasta.

Aiša, s katero se je Mohamed poročil po Hatidžini smrti, je igrala zelo pomembno vlogo v prenašanju preroškega sporočila. Bila je veliko mlajša od Hatidže, a lahko bi rekel, da 'teološko' bolj podkovana. Aiša je imela izredno pomembno funkcijo pri posredovanju islamskega izročila. Bila je zelo vztrajna, morda tudi trdoglava, imela je močan značaj; izražala je svoje mnenje, bila je pogumna in zavzeta, o čemer govori tudi to, da je o religijskih zadevah razpravljala tudi z Mohamedovimi tovariši in spremljevalci.

In po čem se je odlikovala Fatima?

Fatima, Mohamedova najmlajša, a edina preživela hčerka, velja zagotovo za najpomembnejšo žensko v šiitski tradiciji Islama. Fatima je v šiitski literaturi pogosto opevana kot 'svetnica'. Kajti bila je žena Alija, Mohamedovega bratranca, ki ga islamska tradicija označuje s časnim nazivom 'Vrata védnosti' in ki šiitom velja za prvega imama (religijskega voditelja in učitelja). Fatima je Aliju rodila dva sinova: Hasana in Huseina; slednjega je zaradi njegove tragične in okrutne smrti šiitska tradicija povzdignila v simbol trpljenja.

Zdi se, da prerokovo mnogoženstvo oziroma mnogoženstvo nasploh v naši krščanski kulturi napačno razumemo ali bolje ‒ ga sploh ne razumemo, zato ga bolj ali manj obsojamo. Prav mnogoženstvo pa naj bi bilo koristno tako za skupnost kot za posameznika. Razložite nam malo bolje to modrost.

Kot veste, je bila poligamija ali mnogoženstvo izjemno razširjeno pred islamom, poligamija je bila prisotna v številnih skupnostih in to celo brez kakršnihkoli omejitev ali pravil. Ženska je bila pred prihodom islama v kulturi arabskih plemen na žalost zreducirana tako rekoč na blago. Tako lahko rečemo, da Koran ni prinesel mnogoženstva, ampak je v resnici z izredno strogimi pravili omejil njegov vpliv in pomen; uvedel je predpise za vstopanje v zakonsko zvezo, predvsem pa je obvezal moškega pravičnega odnosa do vseh žena, tudi v materialnem smislu. V tem smislu so arabske ženske ravno s Koranom prejele svoje pravice, moški pa omejitve. Koransko besedilo, njegovo sporočilo moramo nujno brati v njegovem izvornem kontekstu in – čeprav po islamskem prepričanju velja za neposredno razodeto Božjo besedo z univerzalnim etičnim in duhovnim karakterjem – kot odgovor na vprašanja in probleme tistega časa in prostora. Zgodovinsko gledano torej Koran z jasno omejitvijo mnogoženstva na štiri žene (za katere je moški obvezno dolžan skrbeti v vsakem oziru) predstavlja enoznačno restrikcijo: moški sedaj po 'sveti postavi' preprosto ne more imeti več poljubnega števila žensk; ta poljubnost se s Koranom za vselej konča. Koran v odnos med moškim in žensko v ospredje postavi pravičnost, medsebojno spoštovanje in skrb ter opozarja moške, da če ne bodo pravični do svojih žena, potem naj se oženijo le z eno, kajti "to je bližje temu, da ne bi bili nepravični" (4:3). Koran nadalje zapoveduje moškim, da se s svojimi ženami družijo "na dostojen način" (4:19).

Skratka, ženske dobijo pravico in moški dobijo svoje dolžnosti. Pred razodetjem Korana preprosto ni bilo tekstualne podlage, ki bi regulirala odnose med moškim in žensko, ampak je veljal zakon močnejšega. Moški si je lahko samovoljno izbiral ženske, ker so te šibkejše in v patriarhalno prevladujoči družbi v slabšem položaju od moških. Novorojene deklice, če jih je bilo preveč, so pokopali. V tej luči Koran radikalno prelomi s staro arabsko tradicijo, ki je bila odraz izredno patriarhalno naravnane družbe. Ta prelom se nadalje zrcali tudi v pozitivni spremembi glede imenovanja novorojenih deklic: ravno koranski tekst je zaslužen za to, da so se med Arabci začela pojavljati in uveljavljati zelo lepa ženska imena, ki jih prej ni bilo – na primer Roža, Solza, Upanje, Svetloba itd. Koran je na splošno vzpodbudil lep odnos moškega do žensk. Pogosto se ne zavedamo, da govorimo o času, ki se je odvrtel pred 1400 leti in da Koran – po besedah ene najvplivnejših sodobnih islamologinj, Angelike Neuwirth – zgodovinsko gledano pomeni naravnost 'revolucionaren premik' glede položaja in statusa žensk. Kajti v nasprotju z marsikaterim današnjim predsodkom je Koran ženski dodelil položaj, ki je bil, prvič, neprimerno boljši od položaja, ki so ga imele ženske v arabskem svetu pred prihodom islama, in drugič, ki je bil veliko boljši od položaja, ki so ga imele ženske v drugih religijah, kulturah in družbah tistega časa. Prejele so pravico do ločitve, do dediščine itd.

Vendar jim je še vedno pripadel manjši delež kot moškim; ženske prav tako niso bile na primer na sodišču sprejete kot enakovredne priče v odnosu na moški spol.

Seveda Koran ‒ navkljub svojemu, zgodovinsko gledano, 'revolucionarnem karakterju' glede položaja žensk ‒ do neke mere zrcali duh tistega časa. Pravice, ki jih je s koranskimi predpisi dobila ženska, je vselej treba razumeti v kontekstu takratnega časa in okolja. Ženska je s Koranom prejela pozicijo, ki je bila neprimerno boljša glede na pozicijo, ki so jo ženske imele prej. Seveda pa je za današnji čas, za današnjo sodobno, moderno družbo in za današnje razumevanje vloge ženske marsikatero mesto v Koranu morda problematično ali vsaj tuje, vendarle pa so principi, ki stojijo za temi verzi glede na njihov historični kontekst dejansko revolucionarni in napredni. Ko imamo opraviti z interpretacijo Korana, moramo dejansko upoštevati naslednjo 'triado': naracijo besedila, princip, na katerem ta naracija temelji, ter izvorni kontekst, v katerem je naracija nastala; tj. besedilo, princip, kontekst. Seveda moramo tu razlikovati še med 'načelnimi' in 'situacijskimi' ter 'enoznačnimi' (recimo teološkimi) in 'dvoumnimi' (recimo pravnimi) verzi. Pomembno je vedeti, da Koran ustrezno razumemo šele takrat, ko razumemo principe in vzgibe, na katerih slonijo verzi, ne le tekst na dobesedni ravni. Duh Korana je družbi tistega časa prinesel napredek – ustrezna hermenevtika bi bila torej tista, ki bi s kritičnim pristopom v Koranu iskala nastavke za napredek tudi danes. Številni muslimanski učenjaki so obravnavali Koran kot neizčrpno morje, iz katerega je mogoče neomejeno črpati vedno nove in globlje smisle in pomene, muslimanski mistiki pa prepoznajo štiri ravni branja Korana – od dobesedne prek alegorične in subtilne do ultimativne, poslednje.

Če se torej na kratko povrneva h koranskemu razumevanje ženske: ženska ravno s Koranom dobi svoje pravice, svoj položaj in svojo zaščito. Ena najdaljših sur v Koranu, 4. sura, nosi celo naslov al-Nisa, ki v arabščini pomeni 'ženske'. Stoštiriindvajseti verz te sure eksplicitno potrjuje in dopolnjuje prepričanje o enakovrednosti ženske in moškega, ko gre za vprašanje njune vere, možnost odrešitve in nasploh eshatološke usode. Res pa je, da v socialnem smislu moški ostane ženskam nadrejen. Toda, še enkrat ponavljam, zdaj je ta 'moška nadrejenost' zelo natančno odmerjena in zamejena.

Koran naj bi bil edino sveto besedilo, ki izrecno nagovarja ženski spol.

Kolikor je meni znano, velja Koran za eno redkih, ja, morda za edino sveto besedilo, ki eksplicitno nagovarja ženski spol. Četudi so vsi sveti teksti namenjeni vsemu človeštvu oziroma človeku kot človeku, se pravi ne glede na njegov spol, je Koran vendarle izjema, saj na več mestih uporablja ženski spol in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske, tj. njun položaj pred Bogom. Za primer navajam suro 33:35: "Resnično, Bog je muslimanom in muslimankam, vernikom in vernicam, Bogu pokornim moškim in ženskam, iskrenim moškim in ženskam, ki delijo miloščino, moškim in ženskam, ki se postijo, moškim, ki varujejo svoja spolovila ter ženskam, ki varujejo svoja, moškim in ženskam, ki pogosto omenjajo Boga – njim je pripravil odpuščanje in obilno nagrado." Ženska in moški sta torej enakovredna pred Bogom, enakovredna, kar se tiče njune eshatološke usode: In kdor dela dobra dejanja, naj bo moški ali ženska in je vernik – takšni bodo vstopili v Raj in ne bo jim storjena krivica niti za "vdolbino datljeve koščice" (4:71). Tako ženska kot moški imata v duhovnem smislu isti potencial. Petintrideseti verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, deležni Božjega odpuščanja, Njegove milosti in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu en in isti cilj, ki je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Po drugi strani pa drži, da v družbenopravnem smislu islamsko pravo daje na splošno prednost moškim pred ženskami.

Ženska je v islamski kulturi močno povezana s pokrivanjem oziroma s tančico, ki je v islamski mistiki močan simbol, v naši kulturi pa predvsem predmet nerazumevanja, posledično pa seveda obsojanja in sterotipizacije. Nam lahko kaj več poveste o tem?

Koran kot razodetveno besedilo vsebuje poleg nekaterih enoznačnih zapovedi in prepovedi tudi številna priporočila in nasvete, ki pa jih je mogoče različno interpretirati. Nekaj od teh verzov se nanaša tudi na 'etiko oblačenja', ki naj bi vselej odražala notranji etos vernika ali vernice. Ženskam Koran pravi, da "naj varujejo svoje intimne dele" in da "naj ne razkazujejo svojega okrasja, razen tega, kar se tako ali tako vidi; naj spustijo svoja pokrivala preko vratnega izreza obleke in naj ne razkazujejo svoje lepote, razen pred svojimi možmi, očeti, očeti njihovih mož, svojimi sinovi, sinovi njihovih mož, svojimi brati, sinovi svojih bratov, sinovi svojih sester, njihovimi ženskami (muslimankami), tistimi, ki so v njihovi lasti (tj. sužnjami), nebogljenimi starci, ki nimajo fizičnega poželenja ali otroci, ki se še ne zavedajo kaj se sme in kaj ne sme videti pri ženski" (31). Motivacija oziroma princip, na katerem sloni ta verz, je torej ponovno 'zaščita' ženske, varovanje njenega telesa, njene intimnosti, njene spolne integritete in njenega dostojanstva. O popolnem zakrivanju ženske – pri čemer naj se ne bi videl niti njen obraz – pa v Koranu ni nobenega govora. Popolno zakrivanje, kot ga poznamo v primerih žensk v Savdski Arabiji, Afganistanu ali pa Jemnu, je predvsem pogojeno z lokalno tradicijo omenjenih regij – in pa z ekstremno interpretacijo islamskega izročila (ki je, kot sva že videla, na mnogih mestih dejansko dvoumen in ga je mogoče interpretirati progresivno ali regresivno, inkluzivistično ali ekskluzivistično). Toda bodisi muslimanka nosi pokrivalo bodisi ga ne nosi, se mi na tem mestu zdi pomembno opozoriti, da se mora za eno ali drugo opcijo odločiti sama, torej svobodno in ne pod prisilo. Kajti eno izmed glavnih koranskih načel se navsezadnje ravno glasi, da "v veri ni prisile".

Kakšno vlogo pa so imele muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko – kakšen je odnos islama do njih?

Ženske so imele vseskozi v islamski zgodovini vplivno funkcijo v religijsko-družbenem življenju muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, bile so učiteljice, ustanavljale in celo vodile so religijske šole, skratka – aktivno so participirale pri formiranju in organiziranju religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo tudi na področju islamske mistike. Zagotovo duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in doprinosa ne bi bila tako bogata in raznolika, kot je.

Predvsem pa so imele ženske pomembno funkcijo na področju islamske mistike, kljub temu da gre za področje, kjer so tako v številu kot v avtoriteti prevladovali moški. Participirale so na ritualni invokaciji Božjega imena (dihkru), izpeljevale iniciacijske praktike, v nekaterih primerih so celo vodile molitev in prevzemale vlogo sufijskih šejkov. V 12. stoletju so v Bagdadu, Meki, Medini, Damasku in Kairu nastajali številni ženski konventi, kjer so ženske lahko poučevale in posredovale mistično védnost.

Eno morda najlepših priznanj ženskam s strani moške avtoritete v islamu je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in duhovnih učiteljic ter predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu, katerih avtorji pa so vendarle skoraj brez izjeme bili moški.

Celo eden od sufijskih velikanov Ibn Arabi naj bi imel kar tri duhovne učiteljice.

Drži. Pomembni sta bili predvsem njegova učiteljica iz Seville, ki je bila precej starejša od njega in ga je kot prva poučila o mističnih skrivnostih, in pa mladenka, ki jo je srečal na svojem romanju v Meko in ki mu je – če lahko tako rečem – bila nekakšna 'duhovna muza'. Njej je Ibn Arabi posvetil svojo znamenito pesnitev, ki v slovenskem prevodu nosi naslov Razlagalec hrepenenj (Kud Logos, 2004). Ne nazadnje so prav gotovo Ibn Arabijeve osebne izkušnje z duhovnimi ženskami prispevale k njegovemu nauku o ženski duhovnosti. Ženska namreč po Ibn Arabiju razkriva skrivnost Božje lepote in milosti. Kajti Boga je v svetu mogoče spoznati le, v kolikor se manifestira/razkriva v čutnih oblikah. In ker po Ibn Arabiju za najlepšo in najpopolnejša vseh oblik velja ženska, se Bog v njej oziroma prek nje manifestira na najlepši in najpopolnejši način. Ženska je torej za Ibn Arabija najsubtilnejše mesto Božje teofanije. Poleg tega je arabska beseda za 'bistvo', dhat, ženskega spola, kar Ibn Arabiju v kontekstu mistične teologije predstavlja zadosten razlog za utemeljitev 'ženske narave' Božje bitnosti.

V čaščenju ali vsaj poudarjanju 'ženskega elementa' znotraj duhovno-metafizičnega konteksta Ibn Arabi ne stoji sam. Že njegov sodobnik, veliki mistični pesnik Ibn Farid, je v svojih pesnitvah o Božjem 'ljubimcu' uporabljal ženski spol, tj. govoril je o Božji 'ljubimki'. Glavni protagonisti njegove mistične ode o vinu nosijo imena, kot so Lejla, Salma in številne druge. Ženska oziroma ženska dimenzija tudi za Ibn Farida simbolizira Božansko lepoto, vzvišenost in popolnost.

Ena od najbolj znanih muslimanskih mistikinj, tudi na Zahodu, je zagotovo znamenita Rabija al-Adavija iz 8. stoletja. Kaj je tisto, kar ji je prineslo tako veliko spoštovanje, kaj je bistvo njenega nauka, kako je živela?

Res je, Rabija – še zdaleč da bi bila edina – velja za najbolj znamenito muslimansko mistikinjo. Znana je predvsem po tem, da je učila in pridigala brezpogojno vero iz čiste ljubezni do Boga. Ljubezen je temelj in hkrati smoter vere. V povezavi z Rabijo se vselej omenja naslednja prilika (kajti ne vemo točno, ali gre za dejanski, zgodovinski dogodek ali pa zgolj za anekdoto; sam mislim, da je resnica nekje vmes). Ko so prebivalci Basre Rabijo vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jim je Rabija odvrnila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja. Ko so nadalje zmedeno vprašali, zakaj bi požgala raj in pogasila peklenski ogenj, pa jim je odgovorila: "Zato, da bi ljudje častili Boga izključno zaradi Njegove lepote, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom!" Posredovano je tudi izročilo, po katerem so prebivalci Basre Rabijo vprašali, ali ljubi Boga, in jim je odgovorila z 'da'. Potem so jo vprašali, ali sovraži hudiča, in jim je odgovorila z 'ne' in jim pojasnila: "Zato, ker me je ljubezen do Boga tako močno prevzela, da v mojem srcu ni več prostora za sovraštvo."

Skratka, za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. Takšna ljubezen vznika iz mistične izkušnje Božje ljubezni in milosti do človeka ter iz človekovega preseganja lastne sebičnosti. Kajti Božja ljubezen do človeka predhodi človekovi ljubezni do Boga. S svojim naukom se je Rabija tako zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo poslej opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Muslimanski religijski učenjak Mohamed Zihni pa je v svojem delu o 'plemenitih ženskah' Rabijo označil kar za 'krono moških', ker naj bi bila v svoji duhovni suverenosti nadrejena celo številnim moškim avtoritetam znotraj sufizma.

O nujnosti človekovega preseganja lastne sebičnosti je učila tudi Aiša Al-Baunija, sufijska mistikinja iz 16. stoletja iz Damaska.

Tudi Baunija je, tako kot njena slavna predhodnica Rabija, zagovarjala Božjo ljubezen kot glavni in najvišji princip duhovnosti in vere. V svojem glavnem delu z naslovom Principi sufizma je pisala o duhovnem preobratu, ki ga posameznik lahko izvede z iskrenim kesanjem, preiskovanjem svoje vesti ter preseganjem sebičnosti in egoizma. Za al-Baunijo je mistična pot v islamu sestavljena iz štirih temeljnih postajališč, ki jih vsak sufi mora prehoditi, te so: tauba ('kesanje'), ikhlas ('iskrenost'), dhikr ('invokacija Božjega imena') in mahabba ('ljubezen'). Baunija je pri 8. letih memorizirala celoten Koran in na romanju v Meko doživela videnje preroka Mohameda. Bila je vsesplošno izobražena, poučena o islamskem pravu, preroškem izročilu, islamski teologiji in mistiki. Poleg del o sufizmu je pisala tudi pesmi, med katerimi je najbolj znana mistična pesem O emanaciji Božje milosti.

Spraševala je: Vesna Fister