Ženske so bile generacije vzgajane, da skrbijo za druge in ohranjajo harmonijo v odnosih – kar sta dragoceni lastnosti. A lahko imata tudi svojo ceno, če ženska ob tem ne more izraziti lastnih potreb.
Srednja leta lahko za številne ženske prinesejo neprijetno spoznanje: leta skrbi za druge, vzgoje otrok, usklajevanja dela, vodenja gospodinjstva in ohranjanja družinskega življenja so pustila sled na njihovem telesu.
Ženske v srednjih letih imajo lahko večje tveganje za kronične zdravstvene težave zaradi desetletij t. i. »utišanja sebe«, kot temu pravijo psihologi – postavljanja potreb drugih na prvo mesto in zadrževanja lastnih občutkov.
Ta vzorec daje prednost skrbi za druge in ohranjanju harmonije v odnosih, pogosto pa vodi v potlačevanje lastnih potreb, izogibanje konfliktom in zadrževanje resničnih čustev.
Pogoste oblike takšnega vedenja vključujejo ugajanje drugim, potlačevanje čustev, zaviranje lastnega izražanja in skrbno nadzorovanje tega, kaj rečemo, da ne bi prizadeli drugih.
Srednja leta so že sama po sebi obdobje velikih sprememb – telesnih, hormonskih, socialnih in psiholoških. Za ženske, ki imajo navado utišanja sebe, pa lahko to življenjsko obdobje prinese še dodatne obremenitve.
Raziskave kažejo, da ženske takrat pogosteje poročajo o težavah v duševnem in telesnem zdravju, kot so slabo razpoloženje, utrujenost, slab spanec ter več bolečin.
- Preberite si tudi: Jay Shetty: "Te 4 besede so ubile že številne sanje."
Leta skrbi za druge sčasoma pustijo posledice.
Vedno več raziskav kaže, da so dolgotrajni vzorci potlačevanja čustev in stresnih odnosov povezani z različnimi zdravstvenimi težavami, vključno z depresijo, srčnimi boleznimi in možgansko kapjo.
Nekatere raziskave te vzorce povezujejo tudi s presnovnimi boleznimi, kot je sladkorna bolezen, ter s kroničnimi vnetnimi stanji, vključno z avtoimunskimi boleznimi in rakom.
Čeprav te raziskave ne dokazujejo, da utišanje sebe neposredno povzroča te bolezni, temveč le, da se pojavljajo skupaj, so ugotovitve dosledne. Raziskava Univerze v Plymouthu je na primer pokazala, da so ženske s fibromialgijo pogosteje poročale o travmah iz otroštva in hkrati o vseživljenjskih vzorcih utišanja sebe.
Za mnoge se ti načini soočanja začnejo že v otroštvu.
Otroci, ki odraščajo v ogrožajočem ali nestabilnem okolju, se lahko naučijo zmanjševati lastne potrebe, skrivati stisko ali se izogibati konfliktom, da bi se zaščitili. Sčasoma ta način postane ustaljen način odnosov z drugimi.
Srednja leta so hkrati tudi pogosto trenutek, ko ženske dosežejo prelomnico in končno poiščejo pomoč, čeprav je sprejemanje pomoči težko za tiste, ki so vajene zanemarjati svoje potrebe. Pogosto so zelo spretne pri tem, da se same spopadajo s težavami, in svoje stiske zmanjšujejo, ker ne želijo obremenjevati drugih.
Sledi pomembno učenje, kako postaviti sebe na prvo mesto
Raziskave dosledno kažejo, da ima socialna podpora pozitiven vpliv na dobro počutje. Deljenje čustev z nekom, ki nas podpira, lahko ublaži fiziološke učinke stresa, praktična pomoč pri vsakodnevnih obveznostih pa zmanjša občutek preobremenjenosti in osamljenosti, ki pogosto spremljata utišanje sebe.
Pomembno vlogo imajo tudi zdravstveni strokovnjaki in terapevti. Psihoterapije in terapije, usmerjene v travmo, kot sta EMDR in IFS, lahko pomagajo pri predelavi travm iz otroštva, lajšajo depresijo, izboljšujejo zdravje in zmanjšujejo kronično bolečino.
Raziskave na področju zdravja žensk tudi kažejo, da lahko neizražene potrebe povzročajo jezo in zamero. Če ti občutki ostanejo potlačeni, lahko vodijo v kronično depresijo.
Treningi asertivnosti, ki jih izvajajo psihoterapevti, ženskam pomagajo bolj jasno in spoštljivo izražati svoje potrebe, mnenja in meje ter razvijati strategije za postavljanje meja, reči »ne« in zaščititi svoj čas in prostor. Krepitev teh veščin zmanjšuje psihološki stres ter izboljšuje samozavest in samopodobo.
Poleg asertivnosti psihologi poudarjajo tudi pomen sočutja do sebe – da si ponudimo enako skrb, razumevanje in prijaznost, kot bi jo namenili ljubljeni osebi.
Kristin Neff, profesorica in pionirka na tem področju, priporoča tri ključne prakse:
- prepoznati in priznati občutke bolečine,
- razumeti, da je trpljenje del skupne človeške izkušnje,
- ohranjati zavestno prisotnost ob čustvih, namesto da nas preplavijo.
V praksi to pomeni, da si rečemo: zdaj je težko, nisem sama in to bom zmogla.
Raziskave kažejo nekaj pomembnega: ženske v srednjih letih, ki razvijajo več sočutja do sebe, pogosto uživajo boljše zdravje in se tudi na splošno bolje počutijo. Običajno doživljajo manj stresa, lažje skrbijo zase in pogosteje ohranjajo navade, ki dolgoročno podpirajo njihovo dobrobit.
Sočutje do sebe in asertivnost nista čudežni bližnjici, ki bi čez noč odpravili vse težave, sta pa lahko močna opora pri varovanju čustvenega in telesnega zdravja. Ko se ženske naučijo slišati svoje potrebe, jasno postaviti meje in do sebe pristopati z več prijaznosti namesto nenehne samokritike, se začne zmanjševati tudi stres – skupaj z njegovimi posledicami za telo.
Prav zato je tako pomembno, da začnemo resneje razumeti povezave med družbenimi pričakovanji, izražanjem čustev in zdravjem žensk.
To odpira prostor za nujen pogovor: kako lahko ženske še naprej skrbijo za druge, ne da bi pri tem vedno znova zapostavljale same sebe?
Vir: theconversation.com
