Kakšna je znanost ljubezni? Raziskuje biologinja Dawn Maslar.
Kako se zaljubimo? To je vprašanje, katerega smo si verjetno že vsi kdaj zastavili. Kot biologinja razumem, kaj se zgodi z možgani, ko se zaljubimo. Povečanje ali zmanjšanje določenih nevrotransmiterjev nam daje nedvomno evforičen občutek ljubezni – ampak vprašanje je, kako pridemo do tja? Kaj povzroči, da se ena oseba zaljubi, druga pa ne?
Ko sem razmišljala o tem vprašanju, sem ga imela priložnost raziskati s svojo sestrično, ki ima doktorat iz biokemije. Med najinim pogovorom me je moja takrat 95-letna babica prekinila in rekla: "Mladi ne veste ničesar o ljubezni." S sestrično sva se spogledali in ji prisluhnili dalje.
Preberite si še:
“V mojih časih se je dekle zavedalo, da če želi, da se fant zaljubi, ne sme takoj spati z njim. Sama se bo zaljubila, toda fantje se ne zaljubijo na enak način."
To logiko, kot je pravilo treh zmenkov ali pravilo 90 dni v knjigi Steva Harveyja, sem že slišala. Takšna pravila predlagajo, da ženske počakajo določen čas, preden začnejo z intimnim odnosom. Vendar nisem mislila, da obstaja kakšna znanost, ki bi podprla to idejo. Zato sem se najprej odločila raziskati, kako sem se zaljubila; in drugič, ali je imela moja babica prav.
Našla sem ugotovitve z univerze Emory, kjer so raziskovali proces zaljubljanja z uporabo edinstvenega bitja – monogamne prerijske voluharice. To, kar so odkrili, mi je pomagalo razumeti, kako se ljudje zaljubimo. Raziskava je pokazala, da je proces pri moških drugačen kot pri ženskah.
Moški in ženske se zaljubljajo na podlagi različnih hormonov
Raziskovalci so ugotovili, da se morajo nekatere vrste nevrotransmiterjev povečati, da dosežejo nevrološko prelomno točko zaljubljenosti. Razlika je, da pri moških ključno vlogo igrajo hormoni, kot so dopamin, testosteron in vazopresin, pri ženskah pa dopamin in oksitocin.
Vazopresin pri moških spodbuja predanost, krepi zvestobo, zaščitništvo in čustveno navezanost. Zaradi višjih ravni vazopresina se moški počutijo bolj povezane in so pripravljeni vlagati v dolgoročna razmerja.
Pri ženskah se hormon oksitocin pogosto imenuje "hormon ljubezni", ker se sprošča v velikih količinah med telesno intimnostjo in aktivnostmi povezovanja, kot sta objemanje in crkljanje. Oksitocin pomaga ženskam, da se počutijo povezane s svojimi partnerji ter spodbuja občutke zaupanja in naklonjenosti. Ta hormon omogoča hitrejši in neposreden proces povezovanja, zaradi česar se lahko ženske razmeroma hitro počutijo čustveno blizu svojim partnerjem.
Pri moških pa je ta proces povezovanja bolj zapleten in vključuje dva različna koraka. Med spolno aktivnostjo moški doživijo val testosterona, ki lahko dejansko zavre učinke povezovalnih hormonov. To pomeni, da se hormona, ki sta odgovorna za ustvarjanje vezi med partnerjema (oksitocin in vazopresin), ne moreta popolnoma povezati med prvimi spolnimi stiki.
Za večino žensk je šokantno dejstvo, da moški potrebuje mesece razmerja brez spolne aktivnosti, da se njegova raven vazopresina dvigne – a to obdobje omogoča, da se vazopresin kopiči in pripravi podlago za globljo čustveno vez. Ta povezava je ključnega pomena za moške, da se močno povežejo s svojimi partnerkami – spodbuja čustveno bližino in dolgoročno navezanost.
Če bi torej ljubezni dodali znanstveno razlago, bi bila ta morda videti nekoliko manj romantična – a zdi se, da modrost moje babice kljub vsemu prestane preizkus znanosti.
Viri: yourtango.com in tests4greeley.com
Več o možganih lahko izveste tudi v zadnjem podkastu:
