Naš živčni sistem je izjemno občutljiv in neprestano zaznava signale iz okolja. Deluje kot notranji detektor, ki nam sporoča, kako se počutimo v določeni družbi – ali smo varni in sproščeni ali pa napeti in nemirni.
Kako naš živčni sistem zaznava družbeno okolje?
Naš avtonomni živčni sistem ima dve glavni veji:
- Simpatikus (boj ali beg) – aktivira se, ko zaznamo stres, nevarnost ali neprijetno vzdušje. Srčni utrip se pospeši, mišice se napnejo, dihanje postane plitko.
- Parasimpatikus (počitek in regeneracija) – deluje, ko se počutimo varne in sprejete. Srčni utrip se umiri, dihanje postane globlje, mišice se sprostijo.
Ko smo v družbi določenih ljudi, naš živčni sistem nezavedno oceni, ali je okolje varno ali ogrožajoče. Če smo s prijetnimi, spoštljivimi in ljubečimi ljudmi, se aktivira parasimpatični sistem in občutimo mir. Če pa se znajdemo med ljudmi, ki so negativni, nas kritizirajo ali ignorirajo, naš živčni sistem preklopi v stresni način, tudi če tega zavestno ne opazimo.
Travma
Ko smo doživeli travmo, pa se lahko naš živčni sistem zaščitno izklopi, da bi zmanjšal bolečino. To stanje je znano kot disociacija – občutek, da nismo popolnoma prisotni v telesu, da so naši občutki zamegljeni ali celo popolnoma odsotni. Disociacija ni enaka sprostitvi; gre za obrambni mehanizem, ki pomaga preživeti preobremenjujoče izkušnje, vendar lahko postane kroničen, če se ne zaceli.
V tem stanju se morda sploh ne zavedamo signalov svojega telesa. Morda ne opazimo, da smo napeti, da dihamo plitko ali da imamo stisnjeno čeljust. Naš živčni sistem je še vedno v stresnem načinu, vendar ker smo se naučili ta občutek potisniti stran, ga ne prepoznamo. To pomeni, da lahko dolgo časa živimo v stanju nenehnega podzavestnega stresa, ne da bi sploh vedeli, kaj se dogaja z nami.
Ko začnemo ponovno vzpostavljati stik s svojim telesom, se lahko pojavijo občutki, ki smo jih prej potlačili – tesnoba, žalost ali celo jeza. To je del procesa okrevanja. Ključnega pomena je, da pristopimo k temu nežno, s potrpežljivostjo in orodji za samoregulacijo, kot so globoko dihanje, počasno gibanje (npr. joga ali sprehodi v naravi) in varni odnosi, kjer lahko postopoma ponovno začutimo svoje telo v varnem okolju.
Če dolgo živimo v otopelosti, se lahko zdi, da sploh ne vemo, kaj nas pomirja in kaj vznemirja. A ko se naučimo poslušati subtilne znake telesa, lahko začnemo razlikovati med pravo sprostitvijo in zamrznjeno disociacijo. Prava sprostitev prinaša občutek lahkotnosti, pretočnosti in povezanosti – ne le odsotnosti občutkov.
Naše telo vedno nosi zgodbo naše preteklosti, a ima tudi sposobnost celjenja. Ko mu damo prostor, da spregovori, nam lahko pokaže pot do večjega občutka varnosti in prisotnosti.
Kaj lahko storimo?
- Opazujemo svoje telo – Kako se počutimo v določenih odnosih? Se ob nekom naš dih pospeši, začnemo stiskati čeljust, telo otrdi? To so znaki stresa.
- Zaupajmo svojemu občutku – Če nas nekdo vedno spravi v nelagodje ali izčrpanost, morda ni prava oseba za nas.
- Iščimo varne odnose – Ljudje, ob katerih se naš živčni sistem naravno umiri, so tisti, ki naši duši dobro denejo. Vendar pa moramo biti seveda tudi mi sami ta varen pristan za druge.
- Naučimo se regulirati čustva – Zavestno dihanje, občutek ozemljenosti, utelešenosti, jasno izražanje, gibanje in postavljanje meja so ključni za pomiritev telesa.
Naše telo in živčni sistem sta naša vodnika – če prisluhnemo, kdaj se počutimo nemirno in kdaj sproščeno, lahko prepoznamo, kateri odnosi so zdravi in kateri ne. Pravi ljudje v našem življenju niso tisti, ob katerih moramo nenehno dokazovati svojo vrednost, temveč tisti, ob katerih se naš živčni sistem lahko sprosti.
