Življenje je igra in le od nas je odvisno, kako jo bomo odigrali

En od zanimivejših avtorjev, ki se z idejo o življenju kot igri skozi slikovito prispodobo poigrava že v svoji kultni zgodbi Jonatana Livingstona Galeba, odkrito pa o njej spregovori v zabavno-poučni knjigi Iluzije – prigode upornega mesije, je gotovo Richard Bach.

O iluzijah

V omenjeni knjigi Richard zabavno in skozi osupljivo pronicljiv dialog glavnih akterjev zgodbe postreže z iztočnicami, ki se napajajo iz najbolj drznih duhovnih virov. To je tudi razlog, zakaj bralec te fantastično domišljijske zgodbe, ki naj bi zabavala, a nas tudi odpirala za širšo realnost, to mestoma jemlje nadvse resno:

"Mi smo bitja, ki se igrajo in zabavajo, smo vrabčki vesolja. Ne moremo umreti, raniti se ne moremo nič bolj, kot je lahko ranjena iluzija na platnu. Toda lahko verjamemo, da smo ranjeni do katerekoli grozljive podrobnosti hočemo. Lahko verjamemo, da smo žrtve, ubiti in da ubijamo, lahko trepetamo pred srečo in nesrečo."

Podobno premiso bi bolje poučeni bralec duhovnih tekstov lahko našel v Bhavagadgiti, in sicer na mestu, kjer se tik pred bojem odvije pogovor med Ardžuno in Krišno. A medtem ko Gita razodeva starodavna prepričanja o zavesti, karmi, jogi in reinkarnaciji ter podaja filozofsko razlago človekove biti v arhaični obliki verzov, se zdi Richard Bach v svoji igrivi priliki srečanja dveh pilotov nekako bližji modernemu bralcu, saj oblika sama po sebi nikakor ne zmanjšuje izpričanih resnic.

A kakorkoli že, resnica o tem, da smo v svojem bistvu duhovna bitja, ki so si za priložnost učenja v materialnem svetu zgolj nadela svoje začasno telo, kot si astronavt v vesolju nadene vesoljsko obleko ali igralec v gledališki predstavi izbrani kostum, je rdeča nit učenj praktično vseh velikih, tudi tradicionalnih duhovnih učenj.

Da bi bili na tem mestu zvesti lastni rdeči niti našega prispevka, zavestno in svojevoljno še naprej ostajamo pri igrivi pronicljivosti Richarda Bacha.

Naše izbire

Bach je namreč izbiro življenja, ki ga živimo ta hip, priljudno poistovetil z 'obiskom' kinematografa, kjer zaradi impresivne živosti in interaktivnosti obiskovalci radi presežejo pasivnost navadnega gledalca. Že sama izbira žanra in filma nam hitro ponudi specifično aktivno vlogo v njem, na katero kot akterji pristanemo takoj, ko izkažemo voljnost, da s soigralci, s katerimi smo sklenili dušni 'pakt' skupnega nastopanja in specifičnih relacij, zaigramo v igri:

"Veliko ljudi izbere življenje, ker stvari radi delajo skupaj. Igralci nocojšnjega filma so skupaj igrali v drugih filmih – prej ali pozneje, kar je odvisno od tega, kateri film si gledal prej –, oziroma jih lahko gledaš vse hkrati na več platnih. Ko kupimo karte za te filme, plačamo potrdilo, da se strinjamo in verjamemo v resničnost prostora in resničnost časa. Noben ni resničen, toda kdor cene noče plačati, se na tem planetu ali v kateremkoli prostorsko-časovnem sistemu ne more pojaviti."

In če to zanimivo razlago sprejmemo, se nam lahko v omejenem razumevanju bistva življenja kaj hitro in rada porodi naslednja misel: zakaj si torej že v startu ne izberemo drugačne vloge in drugega žanra? Ali vsaj 'lepšega' telesa in 'malce lažjega' življenja?

Bach je lucidno razmišljal takole: "Zakaj bi kdorkoli hotel biti prestrašen? Ali se dolgo­časiti? ... ker si mislijo, da si to zaslužijo, ker so strašili koga drugega ali ker jim je všeč razburjenje prestrašenosti ali pa so njihove predstave o tem, kakšni morajo biti filmi, tako dolgočasne. Lahko verjameš, da veliko ljudi, iz zanje zelo tehtnih razlogov, uživa v tem, da verjamejo, da jim ni pomoči v njihovih lastnih filmih?"

V življenju smo skratka srečni ali nesrečni zato, ker smo si to izbrali sami. Če nam izbire, ki smo jim priča ta hip, niso najbolj všeč, se je dobro zgolj spomniti, da smo svobodna duhovna bitja, ki se vedno lahko odločijo tudi drugače. Trenutek spremembe je mogoč le v prerezu trenutka: tukaj in zdaj, odločitev, da se iz gosenice prelevimo v čudovitega metulja, pa nam je dana kot naša naravna pravica in je dejansko že vgrajena v naše duhovno bitje, ki je zapisano rasti in transcendenci.

Izvirni greh

O trenutku in stanju, ki poraja novo kakovost in smer znotraj starega konteksta, torej prav tukaj in zdaj, znajo med drugim veliko povedati priznani mojstri budizma. Buda naj bi nekoč dejal: "Preteklosti ni več, prihodnosti pa še ni," kar zgolj pomeni, da smo resnično živi (in v stanju ustvarjanja novega) lahko le v enem samem trenutku – sedanjem. Tudi Thich Nhat Hanh, budistični zenovski mojster, med drugim pravi: "V vsakdanjem življenju se pogosto izgubljamo v mislih, v obžalovanjih zaradi preteklosti ali strahovih za prihodnost, v načrtih, jezi in skrbeh. V takšnih trenutkih ne moremo biti resnično tu zase in za življenje."

Praksa življenja v danem trenutku nam omogoči pravico do svobode in omogoči osvoboditev od ovir, ki jih med drugim vključujejo tudi naši pristanki na kolektivno prepričanje o tem, v kak­šnem 'filmu' naj bi se znašli, in posledično tudi o tem, kdo v resnici smo, ko se otresemo vlog, s katerimi se za potrebe učenja vse preveč identificiramo.

Vsi tisti, ki le težko sprejmejo idejo o tem, da smo ustvarjalci svoje realnosti, so 'krivi' enega in edinega izvirnega greha, ki je: ne poznajo svoje prave biti in zato svoj ustvarjalni potencial po nepotrebnem omejujejo.

Da to, kar misliš, tudi doživljaš, in da je svet, v katerem živimo, zgolj odraz naše domišljije, je Bach poudarjal desetletja pred priljubljenimi serijami knjig in filmov tipa Skrivnost: "Vesoljni zakon, se spomniš? Podobno privlači podobno. Samo bodi, kdor si, miren in jasen in svetleč. Izžarevajmo, kar smo, in se kar naprej sprašujmo, ali delamo tisto, kar si resnično želimo, in nekaj delajmo, samo kadar si odgovorimo z da. S tem avtomatično odvračamo tiste, ki se od nas nimajo ničesar naučiti, in privlačimo tiste, ki se imajo in od katerih se imamo kaj naučiti tudi mi."

V nadaljevanju tako pravi, da če premoremo domišljijo kot zrnce sezama, so za nas mogoče vse stvari, in če bi želeli biti s tistim, kar privlačimo, si moramo v sliki zamisliti tudi sebe: "Mi vidimo samo drobtinico celote, drobtinico življenja, in ta je lažna. Vse je uravnoteženo in nihče ne trpi in nihče ne umre, ne da bi v to privolil. Nihče ne dela, česar noče. Dobrega ni in zla ni. Samo to, kar nas osrečuje in kar nas onesrečuje, je."

Prepoznavanje čudeža

Da pa bi lahko v polnosti sprejeli zgodbe, ki nam jih s tako lahkoto predstavlja Richard Bach, bi se morda vendarle dotaknili še nekaj drznih in manj tradicionalnih mislecev. Eden takšnih je gotovo Osho.

"Življenje je nekaj nepojmljivega. Nobene potrebe ni bilo, da bi se zgodilo, a se je vseeno zgodilo. Čudež je, da obstajamo, da obstajajo drevesa in da obstajajo ptice. Še večji čudež je, da je preostalo vesolje mrtvo. Milijoni zvezd in na milijone sončnih sistemov je mrtvih. Le na tem malem planetu Zemlja – ki je po svoji velikosti zgolj ničvreden mali prahec – se je zgodilo življenje. To je najbolj srečen kraj v celem vesolju. Tu ptice pojejo, drevesa rastejo, vse cveti: in tu so ljudje, ki ljubijo, pojejo in plešejo. Nekaj neverjetnega se je zgodilo."

Oshojev pogled na življenje in svet je poln igrivosti, ki tako spominjajo na knjižne junake Richarda Bacha in do neke mere tudi priljubljenega Paula Coelha. Osho je bil po pričevanjih ljudi baje precej nenavaden človek, kar ne bi smelo pretirano presenečati, ob neki priložnosti pa je trdil naslednje:

"Svet je poznal številne čudovite, malo odštekane ljudi. Pravzaprav so bili vsi največji duhovni učitelji malce odštekani. Odštekani v očeh navadnih ljudi. Njihovo čudaštvo je bilo tako zelo očitno drugim, ker preprosto niso bili zaskrbljeni, niso se bali smrti, niso se bali trivialnosti. Vsak trenutek svojega življenja so živeli polno in intenzivno, zato je bilo njihovo življenje kot en sam čudoviti cvet – bili so izpolnjeni z vonjem, ljubeznijo, življenjem in smehom."

Odnos do življenja

In na tem mestu je najbolj pomembno to, da se Oshojevo prepričanje v ničemer ne oddaljuje od premise našega tokratnega razmišljanja. Med drugim je rad poudarjal, da je najboljši način, da zapravimo svoje življenje, to, da do njega gojimo neko prepričanje. Vsa naša prepričanja, sodbe in trditve so namreč nastale v našem umu, življenje samo pa je preprosto močno preveliko, da bi ga lahko omejevale meje našega uma. Naša stališča so preprosto naša stvaritev, tako kot naši predsodki in vsi -izmi, ki jih tako radi čislamo.

Življenje pa na drugi strani ni naš proizvod. Prav nasprotno. Mi smo zgolj mali val tega širnega oceana, ki mu pravimo življenje: "In kakšen odnos naj bi imel val do oceana? Kakšne vrste prepričanje naj bi bilka trave gojila do zemlje, meseca, sonca, zvezd? Vsa naša stališča so egoistična, vse naše sodbe neumne. Življenje ni filozofija, ni problem. Življenje je misterij. In zato ne bi smeli živeti po nekih šablonah, pod določenimi pogoji, temveč bi morali zares začeti živeti iz danega trenutka."

Če se v odnosu do življenja omejujemo z definicijami o tem, kaj naj bi bilo, življenje izgublja svoj smisel. Osho zato zavrača vsiljevanje takšnih prepričanj s strani religij in se med drugim na te točki razhaja z Budo, ki je trdil, da življenje samo po sebi ni nič drugega kot tragedija. Problem danega prepričanja je, da vsi tisti, ki se tega navzamejo, na koncu dejansko ugotovijo isto. To, kar verjamejo, se nenazadnje materializira v življenju, ki ga živijo. "Če življenje postane tragedija, to postane zaradi nas samih. V nasprotnem primeru je lahko življenje tudi brezmejno veselje. Da pa bi se tega zavedli, bi morali široko odpreti svoje srce," še trdi Osho.

Čisto platno

Vse je skratka odvisno od nas samih. Če za hip pozabimo vse, kar so nam kadarkoli povedali o življenju, in si ga raje predstavljamo kot prazno platno, življenje končno lahko postane to, kar v resnici je: to, kar na to platno naslikamo mi sami. Nanj lahko rišemo bedo in trpljenje ali pa čisto veselje, izbira je vedno bila in še vedno je zgolj naša.

V to je bila prepričana tudi Florence Scovel Shinn, ameriška slikarka in ilustratorka, ki je v svojih zrelih letih zaslovela kot duhovna učiteljica in pisateljica metafizičnih tekstov. Leta 1925 je v svoji prvi in najbolj znani knjigi Igra življenja in kako jo igrati, zapisala: "Mnogi ljudje življenje vidijo kot borbo. V resnici pa življenje ni borba, temveč igra. Seveda pa gre za igro, ki je ni mogoče uspešno igrati brez poznavanja duhovnih zakonov."

Kot vsaka igra tudi igra življenja očitno le pozna svoja pravila. A ta seveda niso tu, da bi nas v ustvarjalnosti omejevala, temveč so tu, da bi igra kot takšna še imela svojo strukturo in smisel.

Popolna slika našega življenja se v prvi vrsti ustvari v nadzavestnem umu. Ko njen odblesk šine skozi naš zavestni um, jo pogosto zaznamo kot nekaj, kar je preprosto preveč dobro, da bi se lahko uresničilo. V resnici pa, trdi Florence, prav ta slika kaže našo resnično usodo (ali še raje cilj). Slika se je namreč ustvarila v stanju brezmejne modrosti in sliko je na platnu življenja dejansko ustvarilo naše bitje, ki je skladno z duhovnimi zakoni resnični ustvarjalec našega življenja.

"Žal pa veliko ljudi ne ve, kaj je njihova prava pot, in si želijo predvsem stvari in situacij, ki jim ne pripadajo in ki bi jih, če bi jih dobili, naredile le nesrečne in nezadovoljne."

Nataša Zupanc

• Preberite še: Mi sami smo ustvarjalci svoje realnosti

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj