Odnosi se hranijo s časom!

Ko stvari potekajo prehitro, ne more biti nihče o ničemer več prepričan, niti o samem sebi ne. Vsaj tako je v svojem romanu Počasnost napisal Milan Kundera, dobitnik nagrade Vilenica.

Vse tisto, kar nas povezuje in življenju daje pravo vrednost – ljubezenska zveza, družina, prijatelji –, se hrani s tistim, česar nimamo nikoli dovolj: s časom. Iz sveta, v katerem večji jedo manjše, prehajamo v svet, v katerem hitri jedo počasne.

Dandanes ves svet boleha za boleznijo časa. Vsi smo pripadniki istega kulta hitrosti. Kdaj ste nazadnje uživali v sončnih žarkih, ki so vam božali obraz? V skodelici kave ali zelenega čaja, tistega pač, kar imate raje? In to daleč od televizije in e-pošte.

Počnemo vedno več stvari hkrati, konča pa se tako, da nobene ne naredimo dovolj dobro. Ali do konca. Nekaterih stvari se pač ne da in ne sme priganjati, ker zahtevajo počasnost. Vsi mi kar naprej iščemo pravo hitrost in čas zase.

Čas za tiste, ki se odločijo upočasniti, potuje z drugačno hitrostjo. Izločeni iz kolektivnega hitenja končno zunaj vrtinca, v katerem je bilo, čeprav se tega nismo niti zavedali, naše telo napeto kot struna, mi pa smo bili nenehno v počasnem teku, kot bi nam nekdo dihal za vrat, kot da bi nas preganjali nevidni demoni, ki nam, takoj ko si vzamemo en dan za počitek, si izberemo lasten tempo, damo prednost kakovosti pred količino in se skušamo spomniti, zakaj že živimo, vsiljujejo slabo vest in v naše življenje prinašajo občutke tesnobe.

Nekoč smo bili vsi veliko bolj sproščeni, bili smo del počasnejšega življenja, o kakršnem se danes pišejo knjige, zaradi katerega nastajajo gibanja z več tisoč pripadniki, ki nas skušajo predramiti, ozavestiti, nas sneti s tekočega traku, na katerem smo obtičali in se ne moremo ustaviti. Dandanes je vse podrejeno delu, produktivnosti in dobičku.

Imate občutek, da vam lastno življenje uhaja izpod nadzora? Niste edini. Morda je čas, da upočasnimo ritem, da si zares vzamemo čas.

Sanja Lučić, Žana Poliakov, foto: Picture Press, Getty Images