Večina ljudi v trenutnem svetu pozna zgolj hrup svojega uma in svoje življenje preživlja v prepričanju, da je to edini način preživetja.
Um je njihov gospodar, na katerega se obračajo, kadar potrebujejo odgovore na življenjska vprašanja ali rešitev iz te ali one zagate. Brez kančka dvoma mu sledijo na poti v obljubljena nebesa užitkov, blišča, slave, veljave in moči. In niti za hip ne podvomijo, da jih napačen gospodar vodi v lažno nebeško kraljestvo. Um, ta pretkani mojster manipulacije, namreč vedno (iz)najde odgovore, vedno je pripravljen narediti vse samo za to, da bi ostal gospodar.
Le tisti, ki loči hrup uma od tišine svojega notranjega bitja, ki je izkusil tišino svojega srca, ve, kaj je skrivnost življenja in kako jo živeti. Spoznal je namreč, da so prava nebesa kraljestvo miru, do katerega vodi le ena pot – pot srca. Sprevidel je, da je to, česar si duša želi, tišina onkraj uma – praznina, v kateri lahko ta poleti brez omejitev, popolnoma svobodna. V praznini je ljubezen duše popolna in čista in le v praznini lahko ljubezen duše poje svojo pesem, ne tiste, ki jo želimo peti mi. Praznina je vsebina življenja, ki utripa v ritmu vseobsegajoče kozmične ljubezni. Le skozi človeka, ki se je popolnoma izpraznil lažnega sebe, lahko ta sila življenja postane dejavna. In tisti, ki spozna praznino, uzre vso utvaro zunanjega sveta lažnih podob in prividov, navideznega blišča in zlaganega zadovoljstva.
Na svojo dušo, na svoje resnično bistvo lahko sicer pozabimo, lahko jo zanikamo, vendar je ne moremo zapustiti. Ne moremo se ločiti od tega, kar v resnici smo! Čas je, da se zavemo tega, da si iskreno priznamo, da nas življenje v bolečini, nezadovoljstvu, nenehnih problemih in pomanjkanju opominja, da smo zašli na napačno pot. In da se vsak od nas končno iskreno vpraša Kdo sem? Od kod prihajam in kam grem.
Kajti življenje, ki nam je dano, je čudovita skrivnost. Življenje ni problem, ki se ga da rešiti, temveč skrivnost, ki jo je treba živeti – tako so govorili in govorijo modreci vseh tradicij in kultur. Zato so tisti, ki so odkrili to skrivnost, živi in polni energije. In tudi umrejo blaženo in radostno. Tisti pa, ki nikoli ne okusijo poživljajoče vode iz vrča življenja, ki nikoli zares ne zaživijo, umrejo nesrečni. Kajti na koncu zemeljskega življenja ni hujšega spoznanja od tega, da zaradi strahu pred smrtjo nisi živel.
Iz uvodnika urednice Vesne Fister v tiskani reviji Sensa oktober/november 2017
