Rojstvo in smrt sta naravna in neločljiva dela življenja. Vsakdo med nami se bo slej ko prej moral soočiti tudi s svojo končnostjo v tem življenju. A medtem ko je rojstvo v času naših življenj večinoma razlog za slavje, nas je smrti pogosto le strah.
Večina ljudi živi, kot da zanje ni smrti. Smrt je tabu tema, nekaj, kar naj bi ignorirali in o čemer naj ne bi govorili. Takšne in podobne teme raje preslišijo. In ko srečajo nekoga, ki žaluje, pred njim povešajo oči. Težko je namreč gledati v oči človeku, ki se lomi v bolečini izgube bližnjega, ne le zaradi žalosti, temveč tudi zaradi strahu. V očeh človeka, ki žaluje, se čuti bližina tega, kar nekega dne čaka tudi nas. Vidi se bližina smrti.
Vsi bomo nekoč umrli. Ker pa ne vemo, kdaj se bo to zgodilo, na to raje pozabljamo. Vedemo se 'kot otroci, ki si v igri prekrivajo oči, misleč, da jih zaradi tega nihče ne more videti', piše v Tibetanski knjigi o življenju in umiranju, ki jo je podpisal Sogyal Rimpoche. Čeprav je smrt, poleg rojstva, edina izkušnja, ki jo bomo doživeli prav vsi, tega ne zmoremo sprejeti kot naravni del življenja.
Nekateri med nami se v času svojega življenja poročijo, nekateri pa nikoli ne skočijo v zakonski jarem. Nekateri imajo otroke, drugi življenju ne zapustijo lastnih potomcev. Nekateri obogatijo, drugi celo življenje krpajo konec s krajcem. Slej ko prej pa – vsi umremo. S samim rojstvom smo to neizogibno dejstvo dobili v zibko in v zakup.
Kljub temu naša celotna kultura temelji prav na strahu pred smrtjo, ki se prenaša z ene generacije na drugo. Negiranje, groza in izogibanje smrti se nam v kosti zalezejo že v zgodnjem otroštvu. Prav vsak izmed nas je nekoč postavil vprašanje za nas pomembnemu odraslemu, npr.: Kaj je to smrt? Zakaj ti ljudje jokajo? Kako je umreti? Namesto jasnih odgovorov so nam postregli z nenavadnimi lažmi, izmišljotinami in izmotavanjem. In od ljudi, ki se smrti tako zelo bojijo, bi le težko pričakovali karkoli drugega.
Kot otroci nismo zmogli doumeti, kaj pomeni umreti.
Tega v vsej svoji kompleksnosti nismo sposobni dojeti niti kot odrasli. Zaenkrat še ne vemo z gotovostjo, kaj se v tistem trenutku zares dogaja v človekovi zavesti. In le težko bi o tej izkušnji govorili iz prve roke, saj tega izkustva še nismo doživeli. A čeprav so izgube žalostne, včasih tudi tragične, je povsem odveč, da bi jim pripisovali še nekakšno čudaškost, nenaravnost ali celo srhljivost. Zato je o smrti smiselno svobodno razpravljati, jo opaziti v naravi in jo vnašati v življenje. To je izkušnja, ki se ji ne moremo izogniti. Vsi se bomo, slej ko prej, s smrtjo srečali iz oči v oči.
Tomica Šćavina, Nataša Zupanc