Živimo v času, ko kar 60 odstotkov najstnic ni zadovoljnih s svojim telesom; večinoma menijo, da so predebele. Vse več je tudi fantov, ki so obremenjeni s svojim videzom. Raziskave kažejo, da se mladostniki neustrezno prehranjujejo.
O razširjenosti motenj hranjenja v Sloveniji vemo malo, predvsem zato, ker jih veliko ostaja neprepoznanih. Vendar se po ocenah z njimi spopada vse več ljudi – med njimi so že desetletnice.
Prav zato bo o problemih motenj hranjenja v okviru Sensinega programa na 45. sejmu Narava-zdravje iz osebnega in strokovnega vidika spregovorila mag. Danaja Lorenčič, ki je tudi sodelavka revije Sensa
Predavanje je priložnost, da učenci, učitelji in starši spoznate različne vrste motenj hranjenja (anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje), prepoznate simptome in vzroke za razvoj motenj hranjenja ter se seznanite z oblikami pomoči, ki so dosegljive v Sloveniji. Predavanje o motnjah hranjenja predstavlja priložnost, da se s to problematiko seznanite, predvsem pa odkrito pogovorite o teh problemih, ki morda pestijo tudi vaše otroke, učence oziroma dijake in se z njimi ne nazadnje soočate tudi vi pri vzgoji in vsakodnevnem pedagoškem delu.
V okviru predavanja bo predavateljica razkrila motnje hranjenja iz strokovnega in iz osebnega vidika, saj se je dobrih deset let sama spopadala z anoreksijo in jo obenem strokovno preučevala v okviru magistrskega študija. Je tudi avtorica knjige Ana v meni – moje življenje z anoreksijo, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga.
Predavanje bo potekalo v soboto, 15. 11. 2014, od 09.00 do 10.00, na Gospodarskem razstavišču (avla levo)
Moja knjiga je opis mojega življenja z anoreksijo.
(odlomek iz članka, ki ga je predavateljica napisala za revijo Sensa)
Z anoreksijo se ne zbudiš nekega dne. Ne izgine čez noč. Odkrila sem, da morda ni najbolj pomembno vprašanje: Zakaj se mi je to zgodilo? Temveč je ključno vprašanje, kaj bom naredila, da bom ano nosila le še v svojem imenu. In ne več v svojem življenju.
Vsak dan je nova bitka. Ko se oddaljujem od anoreksije, je bitka dobljena. Vprašanje jesti ali ne jesti sem zamenjala za biti ali ne biti. Za ljubiti in biti ljubljena.
Med bojevanjem s svojimi demoni sem prepoznala angele. Tiste, ki so nevede pomagali napisati mojo zgodbo. Niso me zapustili. Niso me obsojali. Niti pomilovali. Temveč so mi podali roko večkrat, tudi če sem jo kdaj odklonila. In me držali za roko, kadar sem to potrebovala.
Anoreksija je grozna. Ne bi je privoščila niti najhujšemu sovražniku.
Spoznala sem, da je ana tudi v besedi hrana. Moj odnos do hrane je dandanes primerljiv z odnosom bolnika do zdravila. Vem, da jo potrebujem, če želim okrevati. Obrokov ne izpuščam. Pri tem mi je pomagal načrt – 5 na DAN(ajo), kjer sem si vsak dan zapisovala 5 obrokov, ki sem jih morala pojesti. Verjamem, da se sliši preprosto. Toda več kot deset let sem bila navajena, da si vzamem čas za delo, za študij, za prijatelje in družino. Čas za druge mi je bil vedno pomemben. Nisem pa si znala vzeti časa zase. In za hrano. S psihoterapijo sem se naučila postaviti sebe na prvo mesto. Druge pa tja, kamor po imenu sodeč tudi sodijo. Moja knjiga je opis mojega življenja z anoreksijo. Zgodbe ni mogoče posploševati. Upam, da se bo v njej prepoznalo čim manj ljudi. Za tiste, ki se bodo, upam, da bodo razumeli sporočilo – z anoreksijo nisi sam/-a. Ni te treba biti sram. Je pa nujno, da najdeš moč. In si poiščeš pomoč.
Kakšno bi bilo moje življenje brez anoreksije, ne vem. Si pa vsak dan znova dovolim izvedeti, kakšno je življenje brez nje. Ne tehtam se več, čeprav sem več kot deset let verjela, da tehtnica ne meri le moje teže, temveč tudi mojo srečo in moj uspeh. Moj dan se ne meri več po številu kilogramov, temveč po številu objemov, nasmehov, zgodb in iskric v očeh.
Med pisanjem knjige sem pomislila na očitke, da v času recesije, ko so nekateri lačni, pišem zgodbo o punci, ki namerno ni želela jesti. Ko sem napisala knjigo, sem odpotovala v Tanzanijo, ki je ena od najrevnejših afriških držav. V otroštvu se mi je pogosto zgodilo, da nisem mogla ponoči zaspati, ker sem na televiziji videla prizore lačnih otrok. Velikokrat sem se namreč krivila za tujo nesrečo. Dolgo sem živela v prepričanju, da sem lahko srečna in hvaležna, ker mi edini problem predstavlja telesna teža. Dokler nisem spoznala, da je bil prav to moj največji problem.
Med afriškimi otroki v sirotišnici sem včasih slišala odmev anoreksije, ki mi je dopovedovala, da si hrane ne zaslužim.
Anoreksija je kot notni zapis. Melodija, ki jo slišiš, ne glede na to, kje si. S kom si.
Verjamem, da jo je mogoče utišati. Nihče pa je ne more utišati namesto tebe. Lahko pa ti pri tem pomaga, če dovoliš.
Šele ko anoreksija utihne, lahko slišiš melodijo svojega srca. In preverjeno je ta najlepša.
Danaja Lorenčič
Celoten članek Življenje z (Ano)reksijo
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del