Zmeraj se bo našel nekdo, ki nam bo šel na živce

Ko se pritožujemo nad osebo ali stvarjo, se pravzaprav na nek način tudi povezujemo. Ko se denimo srečamo s prijateljico, tarnamo nad svojim nemogočim in nečloveškim šefom. Ob kosilu z družinskimi člani obrekujemo črno ovce družine, ki ponovno ni prisotna in češ, le kaj se pa gre!

Ne upam si začeti pisati o frustracijah, ki jih odlagamo tudi na naše partnerje in nam najbližje osebe. Saj vemo vsi, kako tečni smo lahko, ko nam nekaj ne gre po načrtih in ponavadi so za vse krivi le drugi, nikoli mi sami. In spet tarnamo in spet jamramo. Zmeraj je lahko nekaj, kar nam ni prav in po godu. Zmeraj se bo našel nekdo, ki nam bo šel na živce. 

Ko se s skupino podobno mislečih znajdemo v navalu mizerije in pritoževanja nad situacijo, se lahko počutimo povezane – oboji se počutimo razumljene, imamo enake ali podobne težave in se čutimo med seboj. Toda, če se kdaj zares ozremo vase – je takšna povezanost tudi kvalitetna povezanost? Ali je nekdo res pravi prijatelj, kljub temu, da je ob vas le takrat, ko imate zanj sočne novice ali novo pritožbo nad nekom tretjim? Ste potemtakem vi pravi prijatelj?

Kljub temu, da je tako mamljivo in na prvi pogled celo nedolžno, pa nenehno pritoževanje naredi precej več škode kot koristi.

Naj dodam, da je popolnoma naravno, da vsi kdaj potarnamo svojim bližnjim in da je to čudovit ventil sproščanja negativnih emocij.

Nedavno sem prebirala knjigo, ki je govorila ravno o tem, koliko se pritožujemo in kako škodljivo je lahko to početje. Saj že vemo, da sami kreiramo svoj svet in da so naše misli glavni dirigent našega bivanja. In če se neprestano pritožujemo oz. zmeraj vidimo le najslabše v vsaki osebi in situaciji – postaja tudi naš svet zmeraj slabši in poln negativnih vibracij.

Sama vem, da ko imam pozitiven pristop do življenja in ljudi, se je skoraj nemogoče osredotočati na napake drugih. In posledično tudi na svoje. Da, vsi grešimo in prav je, da tega ne zanikamo, ni se nam potrebno zmeraj na vse pretege truditi, da smo nasmejani in brez napak. A včasih delujemo tako, kakor da se na vse pretege trudimo, da najdemo le najslabše v vsem. Kot da bi tekmovali v navideznem tekmovanju, čigav dan je najhujši. Če takšno tekmovanje obstaja, jaz odstopam.

Ljudje bomo zmeraj čutili potrebo po pritoževanju, po sproščanju oz. ventiliranju – kar je normalen čustveni odziv v tem podivjanem svetu. A danes namesto, da pričnemo s pripovedovanjem o stvareh, ki so šle in še bodo šle narobe, preusmerimo misli in pozornost na nekaj, kar nas veseli. Na nekaj, kar cenimo. In naslednjič, ko bodo pritožbe v stilu, da je prometna konica nemogoča, raje usmerimo vso energijo v to, da sicer je gneča, toda solata med malico je bila  božanska in je tako lepo pobožala naše brbončice. Najdimo nekaj, za kar smo hvaležni.

Ni slabo, če mislimo dobro. In tudi ni slabo dejstvo, da se imamo pravico izražati. Če nas nekdo ali nekaj konstantno muči je čisto prav, da izrazimo zaskrbljenost in nejevoljo. Toda tudi tukaj obstaja ravnotežje, ki pride iz tega, da nemir pretvarjamo v mir in nezadovoljstvo v hvaležnost. Vsaj tu in tam, za začetek.

Kot pravi modrost: »Če spustiš nekaj pritoževanja, boš imel nekaj miru. Če spustiš veliko pritoževanja, boš imel veliko miru«.

In manj, kot bomo sami videli le slabo v drugih, bolj bo svet lep. In raje nas bo imel. Saj to je tisto, kar si želimo, kajne?

Nina Kirbiš

Poglejte si še:

• Buda: "Človek se lahko ubije z besedami, ki jih nenehno ponavlja"
• S pritoževanjem znižate svojo vibracijo

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja