V nekdanji Jugoslaviji so ljudje živeli v okoliščinah, ki so bile polne izzivov – od pomanjkanja, političnih pritiskov do stalnega občutka, ki izvira iz konca 2. svetovne vojne - da je edino pomembmo, da je treba le preživeti. Te okoliščine so oblikovale generacije staršev, ki so otroke vzgajali z najboljšimi nameni, a hkrati prenašali vzorce, ki danes marsikoga omejujejo. Čeprav so bili ti vzorci smiselni v njihovem času, je naloga današnje generacije, da jih prepozna in preseže.
1. Nenehno delo, počitek je greh
»Najprej delo, potem počitek« – a ta počitek pogosto nikoli ni prišel. Jugoslovanski starši so živeli v prepričanju, da je vrednost človeka merjena zgolj in samo v delu. Utrujenost je bila znak pridnosti, sposobnost sprostitve pa nekaj skoraj prepovedanega. Poskrbeti zase je veljalo za sebičnost, užitek pa za nepotrebno razkošje.
Takšna miselnost je ustvarila generacije, ki se težko sprostijo in ob občutku užitka nosijo krivdo. Današnji čas pa kliče po ravnotežju med delom in počitkom. Potrebujemo sprostitev, saj ta krepi ustvarjalnost, notranjo moč in zdravje. Počitek ni lenoba, temveč nujen del življenja – trenutek, ko si dovolimo preprosto biti.
Preberite si še:
2. »Kaj bodo rekli sosedi?«
Druga značilnost starejše generacije je strah pred mnenjem drugih. Ugled družine je bil pogosto pomembnejši od resničnih potreb posameznika. Naučili smo se, da je treba ugajati sosedom in sorodnikom, čeprav smo pri tem dušili sebe. Jok je bil znak šibkosti, terapija »za nore«, resnična čustva pa nekaj, kar je treba skriti.
Ta miselnost je utrjevala tudi neenakost spolov: doma so večino odgovornosti prevzele ženske. Otroci so se učili poslušnosti iz strahu, ne iz spoštovanja ali razumevanja. Posledica je bila generacija odraslih, ki pogosto nosi težo sramu, krivde in nezmožnosti, da bi živela avtentično.
Zakaj je potrebno ta prepričanja preseči?
Današnja generacija ima priložnost, da te vzorce spremeni. Vrednost človeka se ne bi smela več meriti po količini utrujenosti in žrtvovanja, niti ne bi smeli dopustiti, da nas vodi strah pred tem, kaj bodo rekli drugi.
Sodobna psihologija jasno poudarja, da so zdrava samopodoba, sposobnost sprostitve, čustveno izražanje in partnerska enakost temelji za polno in zadovoljno življenje.
Ko se naučimo ceniti sebe, si dovoliti počitek in živeti v skladu s svojimi notranjimi potrebami, s tem ne osvobodimo le sebe, ampak ustvarjamo tudi bolj ljubeče, spoštljive in zdrave odnose za prihodnje generacije.
Kako naprej
- Normalizirati počitek: počitek ni razkošje, temveč osnovna potreba.
- Sprostiti se iz primeža tujega mnenja: moč je v tem, da živimo v skladu s sabo.
- Odpreti prostor čustvom: jok ni šibkost, temveč osvoboditev; terapija pa ni sramota, temveč pot do zdravja.
- Enakost v domu: odgovornosti so skupne, ne le ženske.
- Vzgoja brez strahu: spoštovanje raste iz razumevanja, ne iz groženj.
Naši starši so živeli tako, kot so najbolje znali. Njihovi vzorci so jim pomagali preživeti v težkih časih, a danes, v drugačnih okoliščinah, jih lahko presežemo. Če spremenimo prepričanje, da je počitek greh in da moramo živeti za oči drugih, bomo ustvarili generacijo, ki zna ljubiti sebe in druge – brez strahu, krivde in sramu.
View this post on Instagram
