Znotraj nas se lahko počasi nabirajo napetost, utrujenost in občutek, da smo izgubili stik s seboj. Gre za stanja, ki potrebujejo pozornost.
Telo in psiha sta neločljivo povezana, zato se notranje stanje pogosto začne najprej izražati skozi razpoloženje, misli in drobne znake, ki jih sprva spregledamo.
Naslednji trije znaki niso napoved bolezni ali razlog za občutek krivde. Zagotovo pa so povabilo, da se ustavimo in se vprašamo, kaj v nas potrebuje več varnosti, opore in nežnosti, preden postane notranji pritisk prevelik.
Pogosto živite v strahu
Strah je naraven, zaščitni odziv telesa. Je naš notranji alarm, ki nas opozori, da smo morda v nevarnosti ali da je pred nami nekaj, kar presega naše trenutne zmožnosti. V zmerni meri je koristen: mobilizira energijo, izboljša pozornost in nas spodbuja, da poskrbimo zase. Težava nastane takrat, ko alarm ostane vklopljen predolgo.
Če je človek dlje časa v stanju napetosti, skrbi ali notranjega nemira, je to signal, da je živčni sistem preobremenjen. Dolgotrajen stres in stalno stanje pripravljenosti lahko vplivata tudi na telo; na spanje, imunski sistem, prebavo, srčni utrip in sposobnost regeneracije. To ne pomeni, da strah sam po sebi povzroči bolezen, temveč da lahko kronična napetost sčasoma prispeva k večji ranljivosti.
Namesto boja proti strahu je pogosto učinkoviteje, da ga najprej prepoznamo: kaj mi sporoča, pred čim me varuje, kaj v meni potrebuje več občutka varnosti? Pomaga, če strahu damo prostor, ne da bi mu dali oblast. Pri tem so koristne zelo konkretne strategije: umirjanje dihanja, stik s telesom, urejanje osnovnih ritmov (spanje, gibanje, prehrana), pogovor z nekom, ki mu zaupamo, in postopno soočanje s tem, česar nas je strah, v korakih, ki so izvedljivi.
Izgubili ste vero
Živimo v času, ko je občutek smisla in zaupanja lahko hitro načet. Ko se naberejo skrbi, razočaranja, izgube ali dolgotrajna negotovost, se lahko zgodi, da človek izgubi stik z nečim, kar mu je prej dajalo oporo – z vero, z zaupanjem v življenje, v ljudi, v prihodnost ali vase.
Pomembno je poudariti, da “vera” ni ena sama stvar in ni nujno religiozna. Nekateri jo najdejo v odnosu z Bogom, drugi v naravi, v občutku povezanosti, v duhovni praksi, v umetnosti, v poslanstvu, v skupnosti, v meditaciji ali v preprostem notranjem vedenju, da se tudi težki trenutki lahko preobrazijo. Vsak človek si oblikuje svoj osebni svet, iz katerega črpa moč.
Če imate občutek, da ste vero ali notranje zaupanje izgubili, je to pogosto znak izčrpanosti ali preobremenjenosti. V takšnih obdobjih je smiselno, da se ne silimo v optimizem, temveč se najprej vprašamo: kaj me je do tega pripeljalo, kaj mi je odvzelo občutek varnosti, kaj potrebujem, da se spet začnem opirati na življenje. Včasih je to počitek, včasih pogovor, včasih prostor za žalovanje, včasih sprememba rutine ali pomoč strokovnjaka.
Vera oziroma notranja opora se pogosto ne “vrne” kot enkraten preobrat, ampak raste počasi, skozi drobne izkušnje. Ko znova začutimo, da nismo sami, ko najdemo nekaj, kar nas pomirja, se začnemo vračati k sebi. Tudi če se soočate z vprašanji, dvomi ali krizo smisla, je to lahko del naravnega procesa zorenja – nekaj, kar vas morda vodi k bolj avtentičnemu načinu bivanja.
Zanemarjate sebe
Včasih se človek znajde v obdobju, ko sebe postavi na zadnje mesto, ker je enostavno preveč obveznosti, preveč skrbi ali ker se zdi, da je treba najprej poskrbeti za vse druge. V takšnih trenutkih je zanemarjanje sebe znak preobremenjenosti.
Skrb zase pa je v resnici naša temeljna potreba. Ko telo in notranji svet dlje časa ne dobivata dovolj pozornosti, se lahko pojavijo utrujenost, razdražljivost, občutek praznine, motnje spanja ali večja občutljivost za stres. To so sporočila, da je čas za nežno preusmeritev.
Zato je koristno, da si brez krivde priznate, kje ste trenutno, in si začnete vračati drobne oblike opore: nekaj minut tišine, sprehod, stik z naravo, boljši ritem spanja, ustvarjalnost, pogovor, čas brez zahtev in pričakovanj. Včasih pomaga tudi to, da se naučite postaviti mejo in reči “ne”, kjer je to potrebno.
Ne gre za to, da bi morali postati “boljša oseba”, temveč za to, da si začnete znova dovoljevati biti le človek – s svojimi potrebami, ranljivostjo in pravico do počitka. Ko ste v stiku s sabo, lažje dajete tudi drugim, a ne na račun lastne izčrpanosti.
Strah, izguba zaupanja in zanemarjanje sebe niso razlog za sram, temveč signali, da nekaj v vas potrebuje več varnosti, opore in nežnosti.
