Ena od najpomembnješih veščin v našem življenju je sposobnost čakanja.
Zunaj se dani in v prsih nam je težko.
Gledamo svoj cilj in ugotavljamo, kako je daleč. Čutimo razdaljo, ločenost, žalost pomanjkanja, težo dneva, ki prihaja.
V čakanju, ki ga ne ovrednotimo, vedno trpimo.
Če pa se v čakanju naselimo z vsem srcem, se začne porajati nekaj drugega.
Ozremo se naokrog in odpremo svoje čute. Končno imamo čas, da zagledamo, kar nam je prej uhajalo.
Opazimo, kako tiho, neznatno in mogočno poganja bilka skozi asfalt. Kako se tema umika.
Začutimo premoč življenja, ki klije ob nas, in v našem telesu se oglasi isto: zdaj vemo, preboj nevidno deluje.
Življenje nas opozarja, da nam je naklonjeno, da dela za nas, in da je prav, da se tega oprimemo z vsem svojim bitjem.
Ko zaživimo svoj trenutek osredotočenosti na preboj živih sil ob nas, se osvestimo.
Tu smo, v čakanju, ki je neustavljivo.
Čakanje v čisti, žilavi zbranosti je najglolje delovanje, ker nas povezuje z navdihom in s sijočo naklonjenostjo stvarstva.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
