Vsak dan smo priča dogodkom, ki nas spominjajo, da so v nas še delci, ki jih ne moremo sprejeti. To se nam kaže prek ljudi, ki jih srečujemo, in dogodkov, v katerih nastopamo.
Poznate tisti budistični rek, ki pravi Imamo oči, a edina oseba, ki je ne moremo videti, smo mi sami? Zato nam drugi kažejo koščke nas. Kakšno darilo! Zrcalimo se v vsem svetu. Nekateri deli nas so privlačni, druge pa zanikamo, jih ne zmoremo pogledati s sočutjem, ker nas je preveč sram in mislimo, da če si jih priznamo, ne bomo dobri, vredni ljubezni. Pa to še zdaleč ni res.
Naj vam zaupam svojo zgodbo. Ko sem bila stara sedem let, sem imela težko prometno nesrečo. S kolesom sem prečkala cesto za enim od staršev, ampak žal je tisti trenutek pripeljal avto, ki me ni videl, ter me podrl. Naprej se od tega dogodka ne spomnim ničesar, zbudila sem se v bolnišnici. Pozneje sem izvedela, da imam zlom stegnenice, večkratni zlom spodnjega dela noge in manjkajoče mehko tkivo. Ta dogodek je bil zame nekako prelomen, saj mi ni pustil le brazgotine, ampak je bil povod za ločitev mojih staršev.
Slednje je bilo zame še posebej travmatično, zato sem želela vso izkušnjo potisniti nekam daleč proč, v območje, kjer ni nobene bolečine, kjer nične obstaja. Takrat sem zasovražila svojo brazgotino. Nisem je mogla sprejeti. Spominjala me je na vso žalost, ki je nisem mogla in želela videti, kaj šele predelati. Obnašala sem se, kot da je ni, zato sem bila poleti prisiljena nositi dolge hlače, saj bi jo drugače razkrila svetu in se morala z njo soočiti. Nisem se zavedala, da ravno s tem, ko se jo tako močno trudim zanikati, potrjujem njen obstoj in njeno moč nad sabo.
Svobodo sem zamenjala za trpljenje. Ta neke vrste agonija je trajala do približno 25. leta, ko nisem več zdržala te igre in sem morala priznati, da karkoli dam nase, pod obleko bo še vedno tam – moja brazgotina. Morala sem se soočiti s sabo in se sprejeti. Dovolj je bilo skrivanja pred ljudmi, pred bližnjimi, pred svetom.
Podobno nas imajo v šahu vse tiste naše lastnosti, ki jih ne želimo videti, ki si jih tako obupno prizadevamo skriti pred drugimi. Imenujejo se naša senca. Vedno je tu, če hočemo ali ne. Pred kratkim sem zasledila odličen opis naših neljubih lastnosti. Vsaka od njih je kot napihljiva žoga, ki jo poskušamo držati pod gladino. Več jih je, težja je naloga in nazadnje se nam bo zgodilo, da bo ušla izpod nadzora in nas poškropila, ko bomo to najmanj pričakovali.
Vsi nosimo v sebi prikrite delčke, ki so kot brazgotine. Lahko se trudimo, da jih prikrivamo, ampak slej ko prej bomo prisiljeni priznati, da so še vedno tam. Če jih pobližje pogledamo in sprejmemo, vidimo, da so za nas darilo. So naša skrita moč, naša pot do celovitosti. Ko se razkrijemo svetu in se sprejmemo z vsemi kvalitetami in slabostmi, postanemo zares svobodni, saj ni ničesar več, kar bi nas imelo pod oblastjo.
Z malimi koraki, vztrajnostjo in ljubeznijo nam lahko uspe. Le pogumno.
Barbara Fojkar, Be Prema
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
