Boris Čok ohranja nekaj izredno pomembnega – kraške staroverske običaje. Rodil se je v staroversko družino po materini in očetovi strani ter od svojih prednikov prejel veliko dragocenega znanja. Je avtor knjig V siju mesečine ter V temi (ni) senc. Z njim smo se srečali pred Divaško jamo tik pred zimskim solsticijem.
Žal nam vreme ni dopuščalo, da bi zakurili kres, a takšna je narava – nepredvidljiva, in prav takšno jo moramo spoštovati. Ne glede na megleno vreme pa nam je Boris v pogovoru povedal veliko zanimivega o starih obredih in zimskem solsticiju ter nas spomnil na resničen smisel praznikov.
Prisluhnite:
Kakšne so bile zime včasih?
"Kot prvo je bilo včasih pozimi dosti bolj mrzlo in veliko več snega, ki ga danes sploh ni več. Vzdušje je bilo čisto drugačno, bolj preprosto, bolj pristno in vezano na obrat sonca ter na naravo. Seveda so to vse prikrili prazniki in čaščenja nove vere – tuje nam vere. Čeprav nekateri zagovarjajo, da je to naša vera, to sploh ni res.
Bilo je ognjišče, ki je ogrevalo samo en prostor v hiši, vse ostalo je bilo zelo mrzlo. Ljudje so komaj čakali, da pride pomlad in toplota. Drugi problem pa je bil, ali bodo imeli dovolj hrane, da preživijo zimo. Včasih ni bilo trgovin, odvisni so bili popolnoma od zemlje. Poleg tega so bile številčne družine, v katerih je bilo tudi deset, enajst otrok. Res ni bilo lahko se prebiti skozi zimo. Prav zato je bila vsaka malenkost takrat izredno pomembna in čaščena.
Danes pa je vse izprijeno, potrošniško in pohlepno. Temu ne moremo reči praznik. Včasih nismo imeli utripajočih električnih lučk in vsega tega, bilo je čisto zemeljsko. Prazniki danes so izgubili tisti pravi smisel, ki so ga imeli nekoč.
Sam sem od malih nog živel v staroverski družini tako po očetovi kot po materini strani. Obredja so bila v tem zimskem času prisotna skoraj vsak dan. Seveda so bili pokristjanjeni, drugače ni šlo. Ampak kljub temu so se izredno oklepali starih običajev, ki so izhajali iz naše rodne vere, staroslovenske ali staroslovanske."
Kaj je včasih pomenil 'praznik'?
"Malokdo še ve, kaj beseda praznik sploh pomeni. Praznik je bilo očiščevanje telesa, ki se je izvajalo nekajkrat na leto. Ta obred je morala narediti ženska, ki je to obvladala. To je bila naprimer moja prababica Marija iz Prelož in njena hčerka Olga, moja nona.
Izvesti praznik je pomenilo prazniti, očiščevati se slabih stvari, ki so bile v tebi; fizičnih ali duševnih. Obred se je izvajal pri drevesu, kjer se je čutilo zemeljsko moč. Z nono sva ta obred naredila enkrat sredi zime in sleči sem se moral skoraj do golega do pasu. Ampak ko je začela izvajati očiščevanje, sem začutil neizmerno toploto, vročino, kot da mi je zavrela kri. Temu so moji predniki rekli praznik. To, kar imamo danes kot praznik, pa je nekakšen razvrat."
Kaj so naši predniki počeli ob zimskem solsticiju?
"Obrat sonca in prihod mladega sonca je bil pozimi zelo pomemben dogodek. Prižgali so kres, ki ni bil velik. Narejen je bil zunaj vasi, da se ne bi kakšna slamnata streha ožgala. Za razliko od poletnega so na zimskem kresu lahko prisostvovali tudi starejši.
Na predvečer solsticija so ponekod prižigali tudi sveti čok, badenj, panj ali osvatino. To je bil hrastov čok, ki sta se ga lahko dotikala samo oče in sin ali pa moški iz tistega rodu. Ženske so predhodno očistile pepel s praprotjo ali bršljanom. Pepela niso vrgli proč, ampak so ga potrosili okoli hiše ali okoli vrta za rodnost pridelkov.
Ko se je potem to zakurilo, je gospodar simbolno polil na čok malo rdečega vina kot kri za zdravje. Malo medu za sladko življenje, praznike in veselje. In malo soli, ki je pomenila dobro gospodarjanje, da bi bila imela hiša dovolj dobrin.
Ko se je to sprovedlo, so ženske, predvsem starejše, prinesle še nekaj brinovih vejic in jih dale na ogenj. Ko je prasketalo, so iz tega prasketanja poskušale razbrati, kakšna letina bo v novem letu.
Potem, ko so se posedli okrog ognja, so se pojavljale na zidovih njihove sence. Smatrali so, da so to sence duš njihovih rajnih. Takrat je prišel torej tudi stik s pokojnimi predniki.
Ob tem pa so naredili še kruh, ki so mu rekli svarožek ali svarožič, odvisno kje. Bil je narejen iz skodelice ajdove moke in treh skodelic bele moke, jajca, malo soli, gor pa se je dalo 'hruškice' od mokovca, posušene ali zmlete. Na vrhu se je narisalo sonce, medtem ko so na hlebček kresnika poleti naredili svaričko (šest listni cvet, svarico).
Ko so prižgali kres in rajali okrog njega, je svečenica, mlado dekle, na posebnem pladnju prinesla hlebček. Vsak od udeležencev je z eno roko odščipnil en košček, z drugo roko pa še drugega. Nato so počakali na znak, ko je svečenica ali starešina izrekla priprošnjo.
Priprošnja je bila takšna: en košček kruha so pojedli kot dobroto prejšnjega leta, ki se zaključuje, z željo, da bi bili zdravi in da bi bilo dovolj hrane. Drugi košček pa so vrgli v ogenj in ga podarili mlademu soncu, da bi dalo moč, da bi čim prej začelo ogrevati in da bi zima čim prej odšla."
- Več si lahko preberete tudi v članku: Pozabljeni slovenski obredi ob ZIMSKEM SOLSTICIJU
Slovenci imamo naravoverstvo v genih
"Ti obredi so se začeli opuščati, ko so prišli štedilniki in ni bilo več ognjišč. Moja babica Olga je še naredila en preprost obred v 70-ih letih, tako da je dala eno staro koreniko v štedilnik in naredila priprošnjo za dobro letino in dobro počutje družine. Povsem zamirati pa je začelo nekje v osemdesetih, devetdesetih letih, ko se je začel ta hiter razvoj, komoditeta in potrošništvo.
Najbolj me je pri teh obredih privlačilo, ker so bili tako spontani, da niso uporabljali nobenega gradiva. Vse je šlo skozi ustno izročilo, izreki, protiuroki, uroki, čaščenja, priprošnje, vse to je bilo spontano in prenešeno iz roda v rod. To ni bila religija, to ni bilo napisano, da moraš točno tako in tako delati. Vsaka vas ali vsaka skupnost je delala po svoje. Rodnoverci, staroverci so bili neke vrste naravovedci ali naravoverci. Slovenci imamo to v genih.
Če hočemo obstati in preživeti, ni druge možnosti, kot da se vrnemo k naravi.
Zame je moja cerkev narava in jo kot takšno tudi častim."
