Ditka – pevka, kantavtorica, Korošica in predvsem izjemno občutljiva umetniška duša – je v iskrenem pogovoru spregovorila o visoki občutljivosti, notranjem svetu ustvarjalca in iskanju ravnovesja v svetu, ki je pogosto preglasen za nežne ljudi. Zapela pa je tudi svojo najnovejšo skladbo Sanje so večne.
VIDEO:
Ditka, kdaj si ugotovila, da si bolj občutljiva kot drugi?
Že kot majhna se spomnim, da sem vse občutila zelo močno. Kot otrok sem hitro prepoznala, če se je komu dogajala krivica, in to me je zelo prizadelo. Vedno sem opazila, če je bil kdo poklapan ali ni bil v najboljši energiji. Lahko je bilo nekje 20 otrok in vsi so bili razposajeni, mene pa je pritegnil prav tisti, ki je bil bolj tih in umaknjen. Zanimalo me je, zakaj se ne počuti dobro.
Pogosto so me stvari zelo prizadele. Če sem kot otrok po televiziji slišala, da se nekje dogaja vojna, sem občutila tesnobo. Vse to so že bili znaki visoke občutljivosti.
Zelo velikokrat se mi je zgodilo, da so mi tudi kasneje v življenju govorili: "Kako si občutljiva!" Meni se to ni zdelo, zdelo se mi je normalno, da moramo povedati, če me nekaj prizadene, če vidim stvari drugače kot drugi... Včasih sem se potem vprašala, kaj je narobe z mano?
Potem sem ugotovila, da ni nič narobe z mano. V zadnjih letih sem začela to bolj raziskovati – ne zato, da bi imela izgovor, češ da sem pač hiper občutljiva, ampak ker me pomiri, ko vem, da nisem edina in da možgani pri takšnih ljudeh enostavno delujejo nekoliko drugače. Ko poznaš razlage, zakaj si takšen, potem lažje pluješ skozi življenje s svojo močno občutljivostjo.
Če bi lahko izbirala, bi imela raje tršo kožo?
Vsak dan znova se učim sprejemati svojo občutljivost, saj je kar velik izziv živeti s tako aktivnimi čustvenimi možgani, ki ves čas nekaj premlevajo. V težkih trenutkih si večkrat rečem, da bi bilo morda lažje, če bi imela bolj trdo kožo. Nekdo drug bi neko situacijo verjetno sprejel bolj brezbrižno, si rekel, da ni nič takšnega, in se ne bi toliko obremenjeval kot jaz.
A iskreno – v resnici tega ne bi zamenjala. Vem namreč, da mi prav ta lastnost močnejšega občutenja omogoča, da lahko ustvarjam in grem globlje. Veliko umetnikov ima to lastnost in očitno že mora biti tako.
Morda prav zato živiš na Koroškem?
Ja, res je, v Ljubljani je zame preveč dražljajev. Mesto ima seveda svoje čare in rada se vsake toliko za nekaj dni odpravim v kakšno prestolnico. Za vsakdan pa potrebujem mir, ki ga imam na Koroškem, kjer živim ob gozdu in travnikih. Čeprav bi bilo včasih bolj praktično živeti bližje Ljubljani, za svoj notranji mir in ustvarjanje potrebujem stik z naravo, ki oddaja drugačne frekvence kot mesto.
View this post on Instagram
Kako si pomagaš?
Pomagam si z meditacijo, obrazno jogo, rednim gibanjem in dihalnimi tehnikami. Ko začutim, da je vsega preveč, se umaknem od hrupa, ugasnem telefon in poiščem nekaj, kar me znova poveže s sabo.
Trenutno se ukvarjam s transcendentalno meditacijo, s katero umirjam um ter treniram možgane za globljo sprostitev. Zdi se mi odlična tehnika za vse, ki imajo podobne izzive, saj pomaga zmanjšati količino misli in ustvariti več notranjega miru.
Moj najljubši prostor za pomiritev pa ostaja gozd – še posebej takrat, ko grem tja s kužkom.
Navdušuje me tudi tradicionalna kitajska medicina, ki na človeka gleda celostno. Ne osredotoča se le na posledice, temveč poskuša razumeti vzroke za neravnovesje v telesu in življenju. Mislim, da bi bilo več zdravih ljudi, če bi tudi sodobna medicina pogosteje vključevala takšen celosten pogled na človeka.
V pesmih opisuješ tudi žalost in žalovanje...
Na zadnjem albumu Fly Higher imam dve skladbi, ki se dotikata žalovanja – Shelter in I Miss You. Napisala sem ju pred sedmimi leti, ko sta umrla moja stara starša.
Moja babica je bila moja najboljša prijateljica. Bili sva si zelo blizu, zato me je njen nenaden odhod res močno prizadel. Takrat mi je bilo v veliko oporo, da sem lahko pisala pesmi in svoja občutja prelila v verze in melodije.
Takrat sem tudi prvič zares razumela, kako močno lahko čustva vplivajo na fizično telo. Če jih ne spustiš, te lahko dobesedno zablokirajo. Dolgo sem v sebi nosila žalost in jo čez čas začela čutiti kot težo v prsnem košu. Zanimivo je, da so pljuča tudi po tradicionalni kitajski medicini povezana s čustvom žalosti.
