Zakaj imamo lahko nenehno občutek, da nismo dovolj dobri? V tokratni epizodi Sensa podkasta z Ano Vehovar je z nami Drago Švajger, magister zakonske in družinske terapije, kandidat za doktorski naziv ter ustanovitelj centra Uglašeni odnosi.
Z gostom odpiramo teme, ki zadevajo vsakega izmed nas: zakaj je odnos do sebe pogosto najtežji odnos v našem življenju in kako naši zgodnji odnosi s starši oblikujejo samopodobo, občutke vrednosti ter sposobnost čutiti svoja čustva. Pogovarjamo se tudi o tem, kako prepoznati zdravo samozavest, kaj se skriva za potrebo po nenehnih potrdilih in kako se slaba samopodoba kaže v partnerskih odnosih. Dotaknemo se narcizma, družbenih omrežij, lepotnih posegov, sramu, anksioznosti ter platforme OnlyFans.
Drago Švajger: »Dolga leta so bila čustva in psihoterapija obravnavana kot mehke veščine. A danes vemo, da to ne drži – to so ‘hard skills’, orodja z veliko težo. Ko obvladamo čustva in telo, lahko obvladamo tudi misli.«
VIDEO PODKAST:
V podkastu psihoterapevt Drago Švajger odgovarja na vprašanja:
- Ali na terapijah v zimskem obdobju opaža porast depresivnih ali tesnobnih občutkov?
- Zakaj je tako izjemno težko imeti dober odnos do sebe?
- Kako zgodnji odnosi s starši vplivajo na to, kako doživljamo sebe in svojo vrednost?
- Zakaj tako težko sprejemamo pohvale?
- Kako se slaba samopodoba kaže v partnerskem odnosu?
- Kaj bi sporočil tistim, ki čutijo močan impulz, da morajo partnerju ves čas pomagati?
- Ko nekdo na družbenih omrežjih nenehno objavlja svoje slike in videe – ali gre za samozavest ali za negotovost?
- Kako gleda na povečan trend lepotnih posegov in botoksa?
- Zakaj na botoks hodi tudi vedno več moških?
- Kako kot psihoterapevt razume, da vedno več mladih deklet služi denar prek platforme OnlyFans?
- Kakšno vlogo ima sram?
- Kaj bi svetoval staršem, ki bodo majhne otroke peljali na miklavževanja s parklji?
Kako ločiti med zdravo samozavestjo in pretiranim občutkom pomembnosti?
"Nezdrava samopodoba oziroma nezdrava samozavest se vedno kaže v dveh skrajnostih. Prva skrajnost je ta, da imam občutek, da sem zelo visoko, medtem ko so drugi ljudje pod mano. Da sem vsemogočen, izjemno pomemben, zelo talentiran, odličen – vsi ostali pa so tam spodaj in mi niti do kolen ne sežejo. Temu rečemo pretirana samozavest ali pretirana samopodoba, kjer že lahko govorimo o aroganci. To pravzaprav ni samozavest. To je občutek kontrole in nadzora nad vsemi, občutek, da sem jaz najpomembnejši.
Druga plat nezdrave samopodobe pa je nasprotna: jaz sem tisti tam spodaj, ki gledam ljudi navzgor. Vsi drugi so boljši, lepši, bolj talentirani, imajo boljše partnerje, bolj zdrave odnose, boljšo službo, lepše izgledajo, bolje delujejo, imajo več talentov. To je drugi ekstrem, kjer sebe nenehno postavljam niže.
To sta ti dve plati, ki nam jasno pokažeta, da ne gre za zdravo samopodobo in ne za zdravo samozavest.
Zdrava samopodoba in zdrava samozavest se pojavita takrat, ko si dovolim biti to, kar sem, brez potrebe, da se postavljam nad druge ali pod druge. Ko se zavedam, da smo enakovredni. Tudi če naredim napako, zaradi tega ne padem niže od tebe. Dovolim si napako in razumem, da so negativni elementi življenja – neuspeh, padec, občutek, da nisem dovolj dober – le del procesa, skozi katerega lahko zrastem in postanem boljša različica sebe."
Preteklost nas oblikuje, a danes nam ni več treba biti njeni sužnji.
"Mi ne moremo brez odnosov ne preživeti, ne živeti in ne delovati. Nikakor. Ko se rodimo in pridemo na ta svet, smo eksistenčno odvisni od drugih. Ravno ti drugi pa nam začnejo graditi našo samopodobo, samozavest in občutek lastne vrednosti.
Od drugih se učimo, kaj so zdravi odnosi in kaj niso. Učimo se iz napak, iz neuspehov, pa tudi iz uspehov. Zato so zgodnji odnosi ključni temelj tega, kdo sem danes jaz – in tudi tega, kdo sva midva zdaj, ko se pogovarjava.
Iz preteklih izkušenj se naučimo marsičesa – tudi tega, kako imeti radi sebe, kako se ceniti in spoštovati. Naša vrednost in odnos do sebe sta vedno produkt tega, kje smo živeli, ob kom smo živeli in kako smo komunicirali. Jezik, ki smo ga uporabljali v zgodnjih odnosih, postane naš notranji jezik.
Način odnosa, ki sem ga razvijal ob starših, domačih ali skrbnikih, postane odnos, ki ga imam danes do sebe – in to izžarevam tukaj in zdaj. Bolj ko nimam vpogleda in nadzora nad tem, kaj se je takrat dogajalo, kaj sem čutil, kako sem doživljal svet in kakšna oseba sem postajal, bolj sem ujet v vse, kar je bilo nekoč. Ta dediščina je močna.
A dobra novica, ki jo rad poudarim, je ta, da kot odrasli nismo več sužnji svoje preteklosti. Na psihoterapiji svoje kliente pogosto ustavim in jim povem: tukaj in zdaj ni več tistih staršev in ni več tiste preteklosti. Danes sva tukaj midva. Danes lahko ti spremeniš svoj odnos do preteklosti in postaneš različica sebe, kakršna želiš biti. To je zelo dobra novica."
Ali so tisti, ki na družbenih omrežjih množično objavljajo svoje posnetke, zares samozavestni?
"Tako bom rekel: večina ljudi, ki pride k nam na psihoterapijo z zdravo obliko navezanosti, po navadi nima motenj hranjenja, nima samopoškodovalnega vedenja in nima težav z nezvestobo. Imajo lahko druge vrste težav, zaradi katerih poiščejo pomoč, vendar nimajo tega močnega občutka, da se morajo celemu svetu neprestano kazati in dokazovati, kako super so. Tako nam kaže naša klinična praksa.
Zato se pri ljudeh, ki zelo pogosto objavljajo na družbenih omrežjih, upravičeno vprašamo, kje pravzaprav leži njihova resnična samopodoba in samozavest. To ne pomeni, da je popolnoma porušena ali nezdrava, pomeni pa lahko, da tiste nezdrave elemente kompenzirajo tako, da se nekomu pokažejo. Želijo si všečka, potrditev, povratne informacije: “Ej, super si, dobro ti gre.”
Seveda ne pomeni, da je vsakdo, ki objavlja na družbenih omrežjih, narcisoiden ali brez samozavesti. Ne me narobe razumeti. Ampak: bolj kot to potrebujem, pogosteje kot objavljam, bolj kot preverjam všečke in komentarje, večja je verjetnost, da moja samopodoba ni zdrava in da ne zmorem učinkovito regulirati svojega občutka sramu.
Ker zakaj bi moral to nenehno početi? To je podobno kot s čajem. Če spijem skodelico, super. Zakaj bi moral spiti tri litre? Ni potrebe. Tako je tudi pri objavljanju.
Zato se pri ljudeh, ki imajo močno potrebo po pogostem objavljanju, pojavi vprašanje: zakaj potrebujejo toliko pozornosti? Najverjetneje to kompenzira nek notranji občutek ranjenosti ali ranljivosti. Želijo biti vidni. Želijo pozornost. Želijo, da jih nekdo opazi. In družbena omrežja so idealen medij za to. V trenutku se lahko pokažeš svetu in dobiš instant povratno informacijo, ali si zaželen ali nisi, ali ti gre dobro ali ne."
Podkast si lahko ogledate tudi na YouTubu kanalu Sensa Slovenija:
