Katja Knez Steinbuch: "Čakati na pomoč več let je popolnoma nesprejemljivo." (PODKAST)

12. 12. 2023
Deli
Katja Knez Steinbuch: "Čakati na pomoč več let je popolnoma nesprejemljivo." (PODKAST) (foto: Sensa)
Sensa

Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in psihoterapevtka, ustanoviteljica in direktorica Inštituta Vita Bona. Z njo smo govorili o tem, zakaj bi Slovenija morala nujno zakonsko urediti področje psihoterapije, pa tudi o duševnih stiskah, še posebej v navezavi z nasiljem, spolnimi zlorabami in alkoholizmom, ki se prepogosto dogaja za zaprtimi vrati slovenskih družin. 

Ko si v duševni stiski, krvaviš navznotraj in potrebuješ pomoč takoj. Čakalne dobe v zdravstvenem sistemu v Sloveniji so absurdne. Gre za jasen znak, da trenuten sistem ne deluje in je neučinkovit, medtem pa se potrebe prebivalcev po pomoči ves čas še povečujejo. Če pustimo ljudi v stiski in nemoči dlje časa, je to izjemno nevarno za osebo samo, za njeno okolico in celotno družbo. Hkrati pa mnogo ljudi doživi tudi zlorabe s strani nekompetentnih ljudi, na katere se obrnejo, ko iščejo pomoč. Kako bomo v Sloveniji uredili nastalo alarmantno stanje?

Prisluhnite Sensa Podkastu s Katjo Knez Steinbuch, ki ga vodi Ana Katarina Vehovar:

Iz podkasta: 

V Sloveniji že nekje 20 let poskušamo urediti področje psihoterapije. Morda navzven ne deluje, da bi imeli posebne potrebe po tem. V resnici pa se srečujemo na ena strani z neregulacijo, kar pomeni, da na trgu lahko dela terapijo kdorkoli, kar je lahko za ljudi precej nevarno. Še bolj zaskrbljujoče pa so čakalne vrste tako v zdravstvu kot sodstvu. Potrebe se pojavljajo tudi v šolstvu, kjer imamo vse hujše primere. Tudi številke govorijo same zase. Slovenija je še vedno v vrhu po statistikah samomorov in isto velja za alkoholizem. Okrog 800.000 ljudi v Sloveniji naj bi trpelo zaradi posledic alkoholizma. Lahko naštevamo še duševne motnje, depresije in anksioznosti, ki so v porastu.

Smo ena izmed držav, pri katerih mladostniki ocenjujejo, da imamo najslabše urejeno dostopnost pomoči pri duševnih težavah. Vsi podatki so tako zaskrbljujoči, da si ne moremo več privoščiti, da se teh stvari ne bi reševalo. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da bi bilo nujno uvesti določeno število terapevtov glede na število populacije. V Sloveniji bi to število znašalo 2000 terapevtov. Mi pa jih trenutno niti nimamo toliko na trgu, če seštejemo vse klinične psihologe in psihiatre, ki opravljajo psihoterapijo ter psihoterapevte vseh ostalih vrst ne pridemo do te številke, tako da stanje je pri nas alarmantno.

Vedno pa se ustavi in ta zakon nekje obstane. Ne vemo čisto točno, ali se zatika zaradi raznih lobiranj in moči ter preprečevanja ali zaradi raznih strahov. Ali pa ker se preprosto ne vidi teh previsokih številk in trpljenja navadnih ljudi, ki bi si zaslužili, da lahko pridejo do zdravnika in da takoj dobijo obravnavo, ki ni samo farmakološka ali samo psihiatrična, ampak da dobijo tudi nekoga, ki si dejansko lahko vzame čas za resno obravnavo. Ko govorimo o resnih stvareh, o resnih zasvojenostih, o nasilju, kratke obravnave niso dovolj. 

Danes so čakalne dobe za psihoterapevtsko obravnano vsaj eno leto ali dve leti, ponekod tudi več. Obstaja sicer nekaj centrov za duševno zdravje, ki deluje dobro in hitreje, ampak številke so še vedno alarmantne in previsoke. Sicer zaznavamo komentarje, da je nujna pomoč dosegljiva takoj, pa žal še vedno kdaj ni. V Ljubljani deluje urgentna psihiatrija za primere samomorilnosti in življenjske ogroženosti, ampak življenjska ogroženost je tako zelo širok pojem, ki ga ljudje dostikrat ne prepoznajo. Ravno zdaj v decembru, v času hrepenenja, lučk in veselja navzven, se povečujejo notranje stiske, ki dostikrat niso prepoznane in opažene. Tudi ljudje ne prepoznajo pri sebi, kdaj se je potrebno odločati za tovrstno pomoč.

Druga stvar pa je tudi, da so kdaj zavrnjeni pri takojšnji pomoči, tako da stvari ne funkcionirajo tako, kot bi si želeli. Zato ocenjujemo, da bi bilo nujno, da ima vsak človek možnost, da ko je v stiski, dobi pomoč takoj. Zaradi čakalnih dob sama kliente preusmerjam h kliničnim psihologom in psihiatrom, ki delajo v zasebnem sektorju, ker tako pridejo hitreje do njih in še tam morajo čakati kakšen mesec, dva ali tri, pa sem navedla najkrajše možne možnosti. Sicer se mi še ni zgodilo, da bi nekdo prišel na vrsto takoj.

V zdravstvenem domu Slovenj Gradec naj bi pod napotnico "zelo hitro", dobili obravnano čez dobrih 6 let? 

Ne vem, kako naj to sploh komentiram. Čakalne vrste so vendarle nekaj, kar sicer razumem in gre za slovensko težavo tudi na drugih področjih. Ampak ker se je nova ministrica za zdravje zavzela prav k reševanju te problematike, res upamo, da bo tudi psihoterapevtski zakon opažen oziroma da bodo opažene potrebe ljudi. Čakati na pomoč več let je popolnoma nesprejemljivo. Ne predstavljam si, kaj se lahko zgodi z nekom v teh letih, ko je v stiski in rabi takojšnjo pomoč.

Niti ne govorim o primerih, ki so življenjsko ogrožajoči in rabijo pomoč takoj in brez debate na prvem mestu psihiatrično diagnostiko ter potem tudi terapevtsko, ampak govorim o vseh ostalih stiskah, ko se ljudje čutijo osamljene, ko se srečujejo s praznino, ko imajo panične napade, tesnobe... Vse to lahko v več letih zelo napreduje in pride tudi do razvoja kakšnih dodatnih motenj. Tako niti ne presenečajo številke, da motnje pri nas ves čas še naraščajo... 

Pogovor lahko poslušate tudi preko AVDIO vsebin: 

https://podcasters.spotify.com/pod/dashboard/episode/e2d6hmg/details

VEČ V PODKASTU: