Klemen Lah je doktor literarnih ved, profesor slovenščine in sociologije, publicist, prevajalec, kolumnist, psihoterapevt in predvsem človek. V pogovoru z njim odpiramo vprašanja o stiskah današnje mladine, izobraževalnem sistemu, psihološkem zdravju in širšem družbenem kontekstu.
V podkastu dr. Klemen Lah odgovarja na vprašanja, kot so:
- Katere so največje stiske današnje mladine?
- Ali se zgodovina ponavlja?
- Kdo so ljudje, ki trenutno vodijo svet?
- Kako doživlja svojo moč in odgovornost pred razredom kot profesor?
- Je permisivna vzgoja res največja težava današnjega časa?
- Kako pomembno je, da je učitelj čustveno zrel?
- Kaj mu je dala osebna izkušnja psihoterapije?
- Kako razume medgeneracijske travme?
- Ko se na zasnežen dan jezimo na cestne službe: na koga se v resnici jezimo?
- Kako doživlja besedila, ki so nastala s ChatGPT-jem?
- Kako velika težava je danes stanovanjska stiska mladih?
- Na kaj bi morali biti ljudje v tem predvolilnem času še posebej pozorni?
Izseki iz podkasta...
Sistem ustvarja izjemen pritisk, ki ga čutijo mladi.
Mednarodne raziskave nenehno merijo, kje smo glede znanja. Takoj, ko na lestvici malce zdrsnemo, je skoraj vsa družba v paniki: pobralo nas bo, če ne bomo med prvimi desetimi ali petnajstimi. Če bomo drseli, bomo postali nekonkurenčni in bo z nami konec.
Ta strah in ta tesnoba se prenašata na otroke. Ustvarja se izjemen pritisk. O starših se pogosto govori kot o “strašnih”, ker naj bi nenehno pritiskali na otrokove ocene. To drži, ampak kdo pa pritiska na starše?
Vzpostaviti bi morali sistem, v katerem bi kot družba rekli: stop. Seveda moramo biti konkurenčni in imeti visoko raven znanja, a lepo vas prosim, tega ne smemo početi že s šest- ali sedemletniki. Človek v šoli ni zato, da zadosti potrebam trga, temveč zato, da se razvije kot človek. Vsi negativni kazalci duševnih stisk, tesnobe in strahu izjemno naraščajo. Na dolgi rok tako kot družba ne bomo mogli. Mislim, da se bo ta pritisk “družbe znanja” moral nekje ustaviti.
V moji generaciji kolapsov/izgorelosti v šoli ni bilo. Naredil si zaključni izpit, generacija pred mano pa pogosto ni imela niti tega. Na fakultete so se vpisovali precej bolj preprosto, pa je družba normalno tekla. Danes pa smo padli v nek začaran krog, v katerem moraš biti čim boljši, priti čim višje. Ob tem pa kritiziramo starše, ker jih je strah, da bo njihov otrok izpadel iz sistema.
Mnogi voditelji so bili vzgojeni avtoritarno – zato ne poznajo empatije.
Kot učitelj se ukvarjam tudi z vprašanjem, ki je danes zelo popularno oziroma mu javnost namenja izjemno pozornost: ali imamo težave zato, ker se je razpasla permisivna vzgoja? Vendar permisivne vzgoje skorajda ne vidim. Vidim avtoritarno vzgojo in vidim zanemarjanje, ki se preobleče v permisivnost.
Permisivna vzgoja namreč zahteva kar nekaj dela: otroku daš svobodo in ga skozi to svobodo vodiš. To zahteva zelo angažiranega starša. Ko ljudje govorijo o permisivni vzgoji, pogosto v resnici govorijo o odsotnih starših, ki nimajo časa ali volje, da bi svoje otroke vzgajali. In to zamenjujejo za svobodo.
Nekateri celo pravijo, da je permisivna vzgoja – kot je dejal eden izmed intelektualcev – najhujša stvar, ki se nam je zgodila v 21. stoletju, hujša celo kot izum jedrskega orožja.
Potem pa sem šel brat biografije ljudi, ki nam danes vladajo. Če se osredotočim samo na Združene države Amerike, lahko izpostavim dva: Donalda Trumpa in Elona Muska. Oba nista niti približno izkusila permisivne vzgoje. To, kar sta doživela, je bila brutalna, avtoritarna vzgoja, ki bi zlomila še tako močnega človeka, kaj šele otroka. Takšne otroke bi bilo treba zaščititi in jih tudi umakniti iz takih družinskih okolij. A zdaj ta vzorca prenašata naprej.
Neusmiljena sta. Musk govori, da je empatija lastnost šibkih, ranljivosti ne more in ne zna pokazati. Donald Trump pa je danes bolj predmet psihiatričnih ali psiholoških analiz kot kakršnihkoli političnih razprav – in v nekem smislu končuje zgodbo zelo, zelo ranjenega otroka, ki tega ni znal razrešiti drugače, kot da je vse skupaj nadaljeval.
Zato včasih, malo v šali, a še bolj zares rečem: avtoritarna vzgoja je podobna kreditu, ki ga ne moremo vrniti. Zakopljemo se v ogromne dolgove, ne moremo jih odplačati, zato jih prepustimo otrokom in vnukom. Gre za neko vrsto medgeneracijske travme.
Če otroke vzgajamo trdo, se lahko zdi, da so “lepo vzgojeni”. Seveda – ker so polni strahu. A svojo bolečino nesejo naprej. Namesto da bi kredit odplačali sami, ga preložimo na druge. V tem ni nič častnega in nič lepega. Podobno je tudi takrat, ko otroke zanemarjamo in to razglašamo za permisivnost.
Raziskave kažejo, da so otroci, vzgojeni zelo avtoritarno, in otroci, vzgojeni zelo permisivno – oziroma raje recimo razpuščeno in zanemarljivo – lahko podobno travmatizirani. Zato sem bral te knjige: da bi pokazal, da permisivna vzgoja kot taka ni glavni problem. Če pogledamo naše trenutne voditelje, so bili mnogi vzgojeni avtoritarno. Ne poznajo ranljivosti, ne poznajo empatije, poznajo predvsem prenašanje bolečine na druge.
Zato večkrat rečem: nehajmo že s to “permisivno vzgojo”, kot da je glavna težava. Težava je, a niti približno ne tolikšna kot avtoritarna vzgoja. Pojdimo k tisti tretji možnosti: k sočutni vzgoji.
Zakaj mladih ne zaščitimo pred digitalnim heroinom?
Danes sploh ne upoštevamo sodobnih psiholoških spoznanj o razvojnih obdobjih. Otroke silimo, da ta obdobja prehitevajo, ko jim v roke dajemo digitalno tehnologijo. Prehitro odraščajo in ne izživijo vsega tistega, kar bi v posameznih razvojnih obdobjih morali. Premalo jih zavarujemo pred skušnjavami digitalnega sveta. In ne gre samo za to, da otrokom zaslonsko tehnologijo dajemo že zelo zgodaj, ko še niso pripravljeni. Še nekaj hujšega je: aplikacije na teh telefonih so pogosto brezplačne, kar pomeni, da smo produkt mi.
Ko otrokom že zelo zgodaj dajemo tehnologijo, jih dejansko spreminjamo v tržni produkt. Tem poslovnim modelom dovolimo, da z našimi otroki služijo oziroma jih prodajajo. Možgani teh otrok ne morejo v miru dozoreti, ker jih poslovni modeli teh aplikacij že prej “ugrabijo” in izkoriščajo.
Mislim, da se bomo morali zelo kmalu odločiti – nekatere družbe so se že – da bomo otroke pred tem zaščitili. Tako kot jih zaščitimo pred alkoholom in rečemo: ne pred 18. letom. Tako kot lahko naredijo vozniški izpit šele, ko so polnoletni. Kaj pa se je zgodilo pri tako imenovanem digitalnem heroinu, da jim ga dajemo skoraj brez omejitev?
Zgodovina ima palico za vse.
Tisto, kar vidim kot lučko na koncu tunela, če lahko tako rečem, pa čeprav se bo slišalo nekoliko privoščljivo, je tole: morda se zgodovina res ponavlja, vendar se ponavlja za vse. Zgodovina ima palico za vse.
Tudi Atene, ki so nekoč uničile otok Melos, so s tem začele svoj zaton. Misel, ki jo lahko spremljamo skozi grško mitologijo in zgodovino, pa tudi skozi celotno človeško zgodovino, je ta, da v trenutku, ko zmagaš, pri tem pa poteptaš vsa moralna načela, je to pirova zmaga. Zaseješ klice lastnega poraza oziroma skorajšnjega propada. To se je zgodilo z Ahilom, to se je zgodilo v številnih grških zgodbah; to je pravzaprav eden temeljnih motivov grške tragedije.
Zato si rečem: kako ste lahko tako slepi? Kako ne vidite, da si v trenutku, ko zmagate brez moralnih načel, sami kopljete grob? Se boste iz zgodovine lahko kaj naučili?
