Mojca Fatur je pred občinstvom iskreno spregovorila o izkušnji neozdravljive bolezni ter o tem, kako je na tej poti našla smisel in vero v življenje.
Na Sensa vikendu v Bohinju smo konec marca posneli pogovor v živo z igralko in pisateljico Mojco Fatur, ki je iskreno spregovorila o svoji poti od bolezni do ozdravitve, o kateri piše tudi v svoji knjigi Zdrava.
V pogovoru z nami deli tudi nekaj izjemnih izkušenj, povezanih z onstranstvom, pa tudi pretresljivo izkušnjo z vedeževalko, ter razkriva, koliko medicinske travme je v svojem telesu prepoznala šele skozi telesno orientirano psihoterapijo. Naj vam pogovor prinese navdih!
Nekaj izsekov iz pogovora...
"Verjamem, da kompleksna in težka obolenja izvirajo iz dušne ravni."
Ko sem dobila diagnozo neozdravljive bolezni, sem vedela, da se moram zares potopiti vase in poiskati vzrok. Ves čas sem imela občutek, da gre za nekaj zelo starega.
Poslužila sem se marsičesa, vendar je bil moj cilj ves čas isti: kako spontano, kadarkoli, dostopati do svoje najgloblje modrosti, ne da bi morala kam iti, nekaj početi ali nekaj zaužiti. Vzpostavljala se je vedno bolj direktna komunikacija s poljem. Verjamem, da obolenja, ki so zelo kompleksna in težka, izvirajo iz dušne ravni.
“Ni samoumevno, da zjutraj odpreš oči.”
Že od od malega sem imela izzive s telesom. Rodila sem tri otroke, pa imela tudi dve nosečnosti, ki nista šli lepo skozi. In tudi moj poklic v resnici zahteva ogromno telesne prisotnosti. A šele enkrat med hodečo meditacijo, ki je trajala več ur, se mi je zgodila resnična magija.
Kot da bi se mi zavest odprla navznoter, v celice, na mikroskopski ravni. Začela sem se videti skozi kalejdoskop – vsaka celica posebej se je odprla in kot da bi začela slišati tkiva, kri, kosti … In takrat sem zaslišala glas iz telesa, ki je rekel: "Jaz si samo želim sodelovati."
Na telo sem vedno gledeala kot na nekaj, kar je pač treba imeti. Bolj sem na piedestal postavljala razum in srce. Telo je bilo samo nekako zraven. In takrat me je presunilo – o moj bog, vsa ta leta je ob meni in nikoli ga nisem vzela resno. Vedno se je borilo zame, vsak dan je vstalo.
Potrebno se je zavedati, da ni samoumevno, da zjutraj odpreš oči in dihaš … res ni samoumevno. Vsak dan nam je podarjen znova. In tako sem začela čisto zavestno negovati svoj odnos s telesom. Seveda najprej že to, da začneš izbirati stvari, ki jih vnašaš vase, stvari, ki jih daješ nase. Predvsem pa to, da začneš res slišati jezik svojega telesa.
"Temi sem neskončno hvaležna."
V resnici sem v najgloblji temini svoje biti našla največje darilo – svetlobo svojega zdravja.
Zame zdravje pomeni to, da sem res celovita, da se radostno smejem, da strastno jočem, da kdaj tudi preklinjam in udarim po mizi, da me zanima čim več stvari, da si drznem biti to, kar sem, da z veseljem dajem in z veseljem sprejemam.
V resnici se mi zdi, da se za temnimi koščki, ki bi jih najraje odrinili ali nekam potlačili, skriva res ogromno; življenjska sila in ogromno darov, modrosti pa tudi naša najgloblja esenca.
Tako da sem temi – ne samo svoji temi, ampak temi nasploh – neskončno hvaležna. Ker v resnici je tudi tema ta prostor, iz katerega se rojevamo; tudi rodimo se iz teme maternice, kajne? V prostoru teme se v resnici lahko na novo porodimo.
“Povedala sem samo Klemnu in mami.”
Ko sem dobila diagnozo, sem presodila, da potrebujem popoln fokus na ozdravitev. Zato sem za to, da sem bolna, povedala samo Klemnu in svoji mami, še očetu nisem povedala.
Šele zdaj ozaveščam, da je bilo mogoče tudi to breme, ker je moral paziti, da ne bi komu povedal in to držati v sebi. Ampak res nisem hotela, da bi kdo vedel, ker saj vemo, kako ljudje reagiramo, ko nam je nekdo blizu in ga imamo radi, pa oznani, da bo šel po svoji poti zdravljenja, in to pri tako težki bolezni. Nehote se iz skrbi pojavijo dvomi: "A si ziher? Joj, a ne bi raje to? Kaj pa vem …"
Vedela sem, da ne smem podvomiti niti za sekundo v svoje odločitve in da moram ohraniti popoln fokus. Zato sem se takrat odločila, da povem samo njima. Rekla sem si tudi: samo tega mi še manjka, da bi se pojavljala na naslovnicah "rumenega tiska" s kakšnimi obskurnimi naslovi.
Ko zdaj gledam za nazaj, Klemen niti enkrat ni izrazil dvoma v moje korake, v moje odločitve. Samo bil je ob meni, nikoli ni pametoval. Takrat je na primer prevzel vse finance in se po svojih najboljših močeh ukvarjal tako z otroki kot z gospodinjstvom. Jaz mislim, da je to zelo pripomoglo k ozdravitvi.
“Na eni izmed dimenzij sem spremenila zapis.”
Nekje na sredi zdravljenja se mi je dvakrat zgodilo, da sem imela občutek, kot da moja mreža obstoja popolnoma razpada. Težko opišem, kaj s tem mislim, ampak res sem imela občutek, kot da lebdim v praznini in da ni ničesar, česar bi se lahko oprijela. Nobene lučke na koncu tunela, zaradi katere bi se bilo vredno truditi. Samo res gosta tema – ne tema strahu, ampak tema, ki je nekako kot maternica, prostor, v katerem je v resnici že vse.
Vedela sem, da se od mene zahteva popolna vera, zaupanje in vztrajnost. Potem pa se je zdelo, kot da se moj celoten ustroj počasi na novo sestavlja in gradi.
Knjigo Zdrava lahko naročite na Mojčini spletni strani TUKAJ ali pri založbi Primus.
Pogovor si lahko ogledate tudi na YouTube kanalu Sensa Slovenija:
