Tomislav in Nina Senečić: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” (Sensa podkast z Ano Vehovar)

Tomislav in Nina Senečić v novi epizodi Sensa podkasta razlagata, kaj se zgodi, ko telo prevzame potlačena čustva. Spregovorita o travmah, medgeneracijskih vplivih, paničnih napadih ter fobijah in njihovem izvoru.

Živimo v času hitenja, nenehnega dela, distrakcij, telefonov, prenajedanja in drugih mehanizmov, ki nam omogočajo, da ne čutimo sebe. Zakaj se izogibamo tistemu, kar se dogaja v našem telesu? Zakaj je lažje pobegniti v odvisnosti ali obsesivno delovanje? V pogovoru se dotaknemo občutka odsotnosti, ki ga pri ljudeh pogosto lahko zaznamo.  

Psihoterapijo brez vključevanja telesa pa gosta Sensa podkasta označita kot regresijo v srednji vek, saj sodobni pristopi, podprti z nevroznanostjo, poudarjajo neločljivo povezavo med telesom in psiho. Vključitev telesa v psihoterapevtski proces je zato ključna za celostno obravnavo. 

VIDEO:

V podkastu najdete odgovore na vprašanja: 

• Kaj sploh pomeni "stik s telesom"?
• Zakaj je ključnega pomena, da je telo vključeno v terapevtsko delo in delo s travmo?
• Zakaj nam je ljudem tako težko biti v stiku s tem, kar čutimo v telesu?
• Na kakšen način se lahko naučimo čutiti vedno več, ne da bi pri tem pobegnili iz telesa v disociacijo ali odvisnost?
• Kako si lahko pomagamo, če imamo težave z nekontroliranimi in iracionalnimi izpadi?
• Zakaj se zaljubimo v točno določenega partnerja?
• Kako pomembno je, da so ljudje, ki delajo z osebami v stiski in s travmo, primerno usposobljeni?
• Kako čas v maternici in porod vplivata na naš razvoj ter kako je lahko ta čas povezan s paničnimi napadi v odrasli dobi?
• Kako dojenček doživlja strah?
• Od kod izvirajo različne fobije?
• Kako so težave s spanjem in nespečnostjo lahko povezane s travmo?
• Kako Tomislav in Nina razumeta medgeneracijske travme?
• Kakšne nasvete bi Nina dala mladim ženskam, ki še niso postale mamice?
• Kakšen pomen daje telesna psihoterapija izražanju agresivne energije?
• Kako Tomislav komentira trenutno stanje zakona o psihoterapiji v Sloveniji?

Iz podkasta...

Kaj je travma?

"Ena od definicij travme je, da gre za izkušnjo, ki je bila preveč za posameznika. Travma pogosto nastane, ko psiha ne more predelati ali prenesti izkušnje, zato jo telo na koncu shrani vase. Edini način, kako se pred tem branimo, je, da ne občutimo te travme ali da ne pridemo v stik s temi neprijetnimi občutki, zaradi katerih se začnemo oddaljevati od telesa. To vodi v disociacijo.

Sčasoma prenehamo čutiti sebe ali pa čutimo neprijetne občutke v telesu, ne da bi si upali iti globlje in raziskati, kaj je pod temi občutki. Telo vedno nosi nek čustveni kontekst, pogosto povezan s travmo.

To, kar počnemo v telesno usmerjeni psihoterapiji, je proces ponovne povezave s telesom. S specifično metodologijo in tehnikami ter ob upoštevanju klasičnih psihoterapevtskih principov pomagamo ljudem, da se povežejo s svojimi občutki. Edini način, da to dosežemo, je, da jih povežemo z njihovim telesom. Bistvo je, da so resnično prisotni v svojem telesu, da občutijo nelagodje in bolečino, od katere so morda že zdavnaj pobegnili.

Ta bolečina ne bo kar izginila; ti neprijetni občutki ostanejo, saj so posledica naše preteklosti. Kar lahko naredimo, je, da gradimo kapaciteto, da to lahko nosimo – da lahko nosimo sebe. Hkrati pa, ko krepimo kapaciteto, da nosimo bolečino in nelagodje, tudi krepimo svojo sposobnost za vse pozitivni občutke. To je preprosto povezano eno z drugim."

• Preberite si tudi: Telesna psihoterapija: Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo

Kje je najpogosteje vzrok za panične napade? 

"Danes, z napredkom znanosti in vse več raziskavami, tako na področju razvoja možganov pri dojenčkih kot odraslih, postaja vse bolj jasno, da ima že intrauterino obdobje velik vpliv na človeka.

Znanstveniki so ugotovili, da vse, kar čuti mati, čuti tudi dojenček. Obstaja celo poseben izraz za ta odnos, imenovan "dvojna enotnost", ki opisuje simbiozo med materjo in dojenčkom, kjer ni meja. Preko materine fiziologije dojenček prejme vse informacije o tem, kaj mati čuti.

Če je na primer mati med nosečnostjo doživela velik stres – je to zagotovo nekaj, kar je moralo močno vplivati na dojenčka. Kortizol, hormon stresa, se v takih situacijah sprošča v velikih količinah in ga dojenček zaznava preko materinega telesa. To lahko v odrasli dobi vodi v panične napade ali panične motnje, pri čemer se ljudje pogosto ne zavedajo, od kod to izhaja."

• Preberite si tudi: Materin stres med nosečnostjo vpliva na možgane otroka, posledice pa so DOLGOROČNE! (dr. Gabor Maté)

V psihoterapijo običajno prihajata dve vrsti klientov

"Prvi imajo težave s kaosom – to so ljudje, ki ne morejo regulirati svojih čustev, in terapevtov cilj je, da pomaga graditi notranjo strukturo, ki omogoča boljše obvladovanje občutkov. Čustva in telo sta povezana, zato je nujno začeti z vzpostavljanjem dobrega občutka v telesu – občutka ozemljenosti, utelešenosti, čvrstosti in stabilnosti, kar omogoča kapaciteto za obvladovanje čustev, ki jih prej nismo mogli kontrolirati. 

Druga skupina klientov je bolj rigidna – ti ljudje so svoje čustvene reakcije preveč zaščitili, so pretirano racionalni in pogosto ne čutijo ničesar. Pri njih je cilj, da jih sprostimo, povežemo z občutki, kar zahteva drugačno metodologijo. Pri prvi skupini je premalo čustvene strukture, pri drugi pa preveč. 

Če želimo delati na kontroliranju čustev, na tem, da lahko nadzorujemo bes in da nas čustva ne preplavijo, se moramo v psihoterapiji pogosto vrniti v najzgodnejše obdobje življenja. To je regresivno obdobje, kjer terapevt na nek način dokončuje tisto, kar bi morali narediti naši primarni skrbniki. Terapevt v tem procesu na nek način prevzame starševsko vlogo – ustvarja občutek zaupanja, varnosti in postopoma gradi strukturo, v kateri so čustva lahko nadzorovana."

Vsi potrebujemo pomoč in podporo

"Naša resnična narava je podpirati drug drugega, imeti širše polje ali krog ljudi, ki sodelujejo pri nalogah in obveznostih. Danes je velik pritisk pri vzgoji otrok – pogosto sta v družini samo dva starša, če sploh. Na ta dva človeka pade ves pritisk skrbi za družino, delo, preživetje ter doseganje uspeha v karieri, življenju ali družbi. To predstavlja ogromen izziv za mlade ljudi. 

V terapevtskem procesu se pogosto vračamo k vprašanju, kaj potrebujemo v določeni situaciji. Na primer, ko otrok preživlja težko obdobje, ima izpad jeze, čustveni zlom, ima močan odpor ali doživlja zahtevna čustva, se pogosto v nas pojavi impulz, zaradi družbenega konteksta, kaj naj naredim, da bi situacijo "rešil".

Kako naj umirim otroka? Ob tem pa v sebi doživljamo notranji kriticizem in pritisk – občutek, da nismo dovolj dobri, da je vsega preveč, da ne zmoremo. V takih trenutkih se lahko vprašamo: Kaj jaz potrebujem? Ko si dovolimo to vprašanje, je odgovor pogosto, da potrebujemo pomoč – nekoga, ki lahko pomaga, ne nujno prevzame vsega, ampak sodeluje.

V preteklosti so bili otroci vzgajani v širših družinah z babicami, dedki, sosedi. Ljudje so skupaj skrbeli za svoje otroke in otroke sosedov. V še starejših družbah in plemenih je bila ta kolektivna skrb naravna. To je naša prava narava.

V terapevtskem procesu veliko pozornosti namenjamo temu, da ljudi usmerimo k njihovim resničnim potrebam, jim damo dovoljenje, da te potrebe obstajajo, in jih oživimo. Ko začnemo zaznavati svoje potrebe, jih izražati in se odpreti tako za pomoč kot za dajanje pomoči drugim, lahko vzpostavimo lep pretok podpore."

Podkast najdete tudi na našem YouTube kanalu: 

Več informacij o telesni psihoterapiji najdete na cir.si