Čista lepota vrtnic

Stari rek pravi, da imata resnica in vrtnica trne, za obe pa velja tudi, da človeštvo že od nekdaj navdihujeta s svojo čisto lepoto.

10. 9. 2012

Stari Rimljani so vrtnice zelo prefinjeno, a hkrati tudi neizogibno dekadentno uporabljali za oplemenitenje svojih zabav. Pred pogostitvijo so se cenjeni gostje okopali v cvetovih vrtnic in se potem mazilili z vrtničnim oljem. Vse, od stropa do tal, je bilo okrašeno z vrtnicami, v vinskih kozarcih pa so plavali vrt­nični listi. Najbolj ekstravagantne so bile Neronove zabave, na katerih so se kopali v rožni vodi, cvetni listi pa so, skupaj s kapljicami vrtničnega olja, nenehno padali po povabljencih. Ob koncu se je postreglo še z vinom, aromatiziranim z rožno vodo, in s slaščico iz vrtnic.

Vrtnice so imele pomembno vlogo tudi v ljubezenskem življenju Kleopatre. Ljubljeni Antonij se je do njenih soban večkrat sprehodil po 30 cm visoki preprogi iz vrtničnih listov. V 6. st. pred Kristusom je grški pesnik Anakreont vrtnice slavil kot zdravilo za ljubezensko agonijo, kar je bilo le uvod v pisanje o nizu zdravilnih lastnosti, ki so jih vrtnici v 17. stoletju pripisali farmacevti. Ti so takrat odkrili, da prah posušenih rdečih vrtnic blaži menstrualne bolečine in zobobol ter deluje zdravilno na bolne oči, grlo in dlesni. Nove raziskave so pokazale, da so v cvetu vrtnice vitamini A, C in P, ki ugodno vplivajo na kronično utrujenost, nespečnost, živčnost in želod­čne bolečine. Šopek vrtnic preverjeno na vseh koncih sveta lahko omili žensko jezo ali polepša dan.

Vrtnica oziroma njeno eterično olje igra pomembno vlogo tudi pri ustvarjanju parfumov, saj zaseda prestol kraljice vseh rož. Pri tem je treba poudariti, da obstaja ogromna razlika med vrtnicami, ki zrastejo v parkih in na vrtovih, ter med dišečimi vrt­nicami, ki jih v Bolgariji, Franciji, Turčiji ali v Maroku vzgajajo prav za pridobivanje esencialnih olj za parfume, parfumske vode in dišavna olja. Bolgarska vrtnica zaradi dobrih klimatskih razmer, v katerih uspeva, in zaradi tal, na katerih raste, velja za najbolj dišečo in najbolj kakovostno. Ta država na leto izvozi med 1.300 in 1.400 kg esencialnega vrtničnega olja, junija in julija, ko se tam šole zaprejo, pa pri nabiranju vrtničnih cvetov sodelujejo cele družine: za gram dragocenega olja jih je namreč treba nabrati kar 1.400.

Vrtnica je vrtnica ...

Je večkrat citiran verz, ki ga je napisala Gertrude Stein, in je bil prvi stavek, ki mi je prišel na misel, ko sem pred kratkim kupovala vrtnice. Do takrat sploh nisem vedela, da obstaja toliko različnih vrst vrtnic, da imajo najrazličnejša imena, ki so največkrat angleškega, francoskega ali nemškega izvora, in da se nekatere imenujejo kar po slavnih osebah: Leonardo da Vinci, Maršal Tito, Kleopatra, Cezanne, Vivaldi. Kot čistega laika me je močno presenetilo dejstvo, da lahko iz vsake vrtnice naredimo džem, liker ali parfum. Priznati moram, da sem se takrat odločila, da se tega podviga lotim kar z vrtnicami z mojega lastnega vrta, ki so velike in dišeče.

Vrtnice ljubitelje in žlahtnitelje – to so tisti, ki s križanjem vzgajajo vedno nove in nove sorte vrtnic, združujejo v društva, kakršnega poznamo tudi pri nas: Društvo ljubiteljev vrtnic Slovenije. Pod njihovim okriljem potekajo dogodki, ekskurzije in predavanja.

Čas za saditev

Ker o vrtnicah res nisem veliko vedela, so me zelo zabavala tudi imena nekaterih sort, predvsem floribund in čajevk. Floribunde so vrtnice za v parke, saj z njimi oblikujejo gredice in okrašujejo različne površine, čajevke pa so vrtne cvetlice in cvetlice za rezanje, ki rastejo v obliki pravilnih grmov, pri katerih je na koncu vsake veje en kakovosten cvet. Prav takšne so tudi na mojem vrtu. Priporočajo jih ljubiteljem rezanega cvetja, ki bi radi v vazah gledali cvetlice, ki so jih vzgojili sami. Če so med vami takšni navdušenci, kot sem sama, velja opozorilo: iz njih nikakor ne delajte ničesar, kar naj bi se uživalo!

Saditi naj bi začeli jeseni in čeprav tega zaradi neugodnih vremenskih razmer marsikdo ne počne, je sadike priporočljivo saditi prav takrat. Predvsem si velja zapomniti, da ni vrtnice, ki bi se bogato in razkošno razcvetela v senci krošenj razvejanih dreves. Ta informacija je povsem podrla moje prepričanje o tem, da so vrtnice občutljive cvetlice, ki vendarle potrebujejo veliko sence in zaščite, ki bi jim jo nudila močna drevesa. Vrtnice torej potrebujejo dovolj sonca, malo vlage, optimalen pretok zraka in veliko prostora za razkošen in neoviran razvoj. Če ste se odločili, da boste imeli svoj rožni vrt, je torej jesen pravi čas za to, da si ga uredite; v tem času ni niti preveč mraz za urejanje, pa tudi zemlja še ni zmrznjena.

Vrste vrtnic

Evelyn, angleška vrtnica z robustnim grmom, zraste od 150 do 180 centimetrov v višino. Ima polne, dišeče cvetove v barvi marelice. Cvetenje je večkratno.

Kristov jubilej, vrtnica čajevka, visoka približno 100 cm, z nenavadno pisanimi cvetovi, kar ji daje poseben draž. Cvetovi niso tako bogati z listi, da bi bila idealna sorta za rezanje, si jo pa zaradi njene posebnosti vsak ljubitelj želi imeti v svojem rožnem vrtu.

Ranunkola, najnovejša, moderna sorta za rezanje. Cvetovi niso takšni kot pri klasični vrtnici, temveč kot pri ranunkoli: bogati so in čipkasti, z izraženo sredino. To je vsekakor vrtnica za poseben okus, malo zaradi nenavadnega videza, malo zaradi vijoličastega cvetnega venca, pobarvanega z belo.

Dic dic je atraktivna cvetlica z okroglastimi in polnimi cvetovi rožnatih odtenkov, ki se razraste od 60 do 80 cm v višino.

Tomalise, pokrovna vrtnica. Sestavljajo jo karmin rožnata socvetja, raste pa neutrudno in zelo bogato. Atraktivna je prav zaradi obilnega cvetenja in cvetov, iz cveta pa gleda pestič. Zraste štiri cm v višino in se lepo širi. Kot vse druge pokrovne vrtnice ima tudi ta zelo zdrave in odporne liste.

Oriental curiosa, vrtnica s cvetom zelo nenavadne oblike. Njena barvna lestvica je široka: od zlatorjave do umazano vijoličaste barve. Zelo je atraktivna, lahko pa jo sadimo v gredice, visoke 80 cm.

Emerald, zelena vrtnica s kakovostnimi cvetovi, ki so lahko temnih ali svetlo zelenih odtenkov in vseh odtenkov vmes. Posebnost te vrtnice je prav barva, pa tudi to, da cveti bolj redko in ne mara povsem osončenega terena – za razliko od vseh drugih vrtnic lepše uspeva v polsenci. Zraste od 60 do 80 cm v višino.

Timeless, vrtnica čajevka, ima steblo visoko do 120 cm in zdrave liste. Zaradi kakovostnih cvetov v barvi šampanjca, ki se pogosto menjajo, je idealna za rezanje. Na vrtu oddaja blag vonj po medu. Naredi robusten grm in je zelo dekorativna.

Versilia, prav tako sodi med priljubljene cvetlice za rezanje. Raste na dolgih ravnih steblih, cveti pogosto in bogato, cvetovi pa so prekrasnih oblik in v barvi marelice.

Ocean song, čajevka lepega vonja in velikih, modrovijoličastih cvetov. Gre za moderno sorto vrtnic, priljubljenih prav zaradi te nenavadne barve, ki je še najbolj podobna modri. Cvetovi so kakovostni in srednje veliki.

Abraham Darby, ena najbolj priljubljenih sort angleških vrtnic pri nas. Naredi robusten grm, visok od 150 do 180 cm. Cvetovi so polni, zelo dišijo in so v nežni barvi breskve. Cvetijo pogosto in v velikem številu. Zaradi dobre rasti lahko ta vrtnica služi tudi kot vzpenjavka.

Potpuri iz vrtnic

Potpuri je mešanica suhih cvetnih listov, dišavnega olja, začimb in utrjevalcev, ki jih dajejo v dekorativne posode, ki naj bi jih postavili v sobo, da bi naš prostor zadišal, ali pa v platnene vrečke, ki naj bi odišavile naša oblačila.

Kako pripraviti potpuri?

Naberite cvetne liste zelo dišečih vrtnic. To je najbolje narediti sredi poletja, ko so v polnem razcvetu, in sicer takrat, ko se že posušijo. Tanek sloj listov razporedite po časopisnem ali cvetličarskem papirju in pustite, da teden ali dva stoji v toplem in suhem prostoru. Ko bodo dovolj suhi, jih prestavite v polietilensko vrečko skupaj s sledečo mešanico (sestavine za 1 liter posušenih cvetov): 30 g posušene korenine perunike, pol čajne žličke pimenta, pol čajne žličke cimeta, nekaj kapljic vrtničnega olja. Vrečko dobro pretresite in jo zaprto shranite za tri dni. Potpuri je gotov. Vsebino stresite na ličen krožniček in uživajte v dišavah!

Jelena Iva Nikolić, fotografija: Maja Danica Pečanić