Pogosto mislimo, da smo izčrpani predvsem od preveč dela, od preveč obveznosti. Morda res, a le deloma!
Velik del naše izčrpanosti namreč nastaja v glavi in ni nujno neposredno povezan z delom. Veliko energije nam kradejo misli, ki begajo med tem, kar smo, in tem, kar mislimo, da bi morali biti.
In tu, v tem neskladju, predvsem tiči razlog, da si nenehno prizadevamo igrati vloge po scenarijih, ki jih pišejo drugi o nas, in ne mi sami. V želji, da bi pripadali in ugajali, se prilagajamo. Govorimo in počnemo stvari, ki se morda sploh ne ujemajo z nami.
Naši notranji programi so pogosto tako močni režiserji našega življenja, da sploh ne pomislimo, da bi rekli: Ne, to ni moj film.
In to utruja. Premalo se zavedamo, kako zelo veliko energije nam odteka samo zato, ker si ne upamo biti resnični, ampak mislimo, da moramo svetu in celo najbližjim okoli sebe pokazati prilagojeno verzijo sebe – nadeti si različne maske, da bomo ustrezali.
Tu nastopi moč samozavesti. Ne tiste, ki se je raje izognemo, da ne bi postali arogantni. Samozavest je, nasprotno, tisto osnovno samozavedanje, ki nam dovoli živeti po svojih pravilih. Tudi če se ta vedno ne ujemajo s pričakovanji ali kriteriji drugih. Ko to dojamemo in ponotranjimo, postaja življenje veliko bolj lahkotno.
Morda ste skeptično dvignili obrv. Prav. Poglejmo globlje.
Izčrpava nas strah
Ne tisti očitni strah, ko nas nekaj res ustraši. Takšnega strahu se zavedamo. Ga prepoznamo in se z njim spopademo. Sčasoma se umiri in mine. Ko se soočamo z nečim strašljivim ali nevarnim, telo upravičeno reagira.
Naš telesni sistem je prilagojen za kratke izbruhe strahu, ki nam dajo signal za beg ali boj. Takrat se aktivira preživetveni način delovanja, ki pospeši srčni utrip, napne mišice, aktivira živčevje, pospešeno sprošča glukozo oziroma energijo ter aktivira hormona adrenalin in kortizol.
Veliko bolj izčrpavajoč pa je tisti tihi, stalni strah, s katerim ves čas živimo, a se ga premalo zavedamo. Problem je, da večina nas ves čas živi s stalnimi tihimi, podzavestnimi strahovi nezaupanja vase in svoje zmožnosti, v svoje notranje občutke, v svoje poglede na svet, v svoje želje, kako bi v resnici radi živeli:
Strah, da nismo dovolj dobri.
Strah pred zavrnitvijo, strah, da ne bomo pripadali.
Strah narediti napako.
Strah, da bomo nekaj spregledali.
Strah, da ne bomo kos čemu ali komu.
Strah pred spremembami, pred izgubo kontrole.
Strah, da so drugi boljši od nas.
Vse to so dvomi, ki temeljijo na zunanjih kriterijih. In na prepričanjih o sebi, ki smo se jih večinoma naučili v interakciji z okoljem že od zgodnjega otroštva.
Ta niz mikro strahov povzroča, da smo ves čas na preži, kar pomeni konstantno preživetveno delovanje telesa. Posledično imamo povišan kortizol, kar vodi v izčrpanost, težave s spanjem, anksioznost, slabši imunski sistem in kopico težav.
Predvsem pa so ti strahovi med največjimi porabniki energije v telesu, ki nas drago stanejo. Ker niso samo občutek. So biološki alarm, ki aktivira celoten organizem.
Notranji strahovi pa so tudi temelj naslednjega pomembnega zunanjega vzroka naše globinske utrujenosti.
Izčrpavajo nas odnosi
Izziv niso odnosi sami po sebi, ampak naš način, kako delujemo v njih.
Pogosto se ujamemo v pričakovanja drugih. Še pogosteje pa v pričakovanja, ki jih imamo sami do sebe.
Naš notranji strah, da nismo dovolj dobri takšni, kot smo, išče odobravanje nadrejenih, partnerjev, staršev, otrok, prijateljev, znancev … Včasih nas lahko iztiri že en sam pogled ali spremenjen ton.
Hočemo, da bi nas vsi imeli radi.
Da bi se z nami vsi strinjali.
Da bi nas spoštovali, cenili, opazili in dali priznanje za naš trud.
In tako svojo vrednost gradimo na odzivih drugih.
Če se vrnemo na prispodobo o filmu: pozabljamo, da smo mi glavna vloga v svojem življenju. In mi se odločamo, kdo so še pomembni liki in kdo so samo statisti. Predvsem pa ne smemo dovoliti, da smo v lastnem filmu izčrpana deklica za vse.
Postanite bolj pozorni na to, koliko energije in pozornosti namenite sebi in koliko drugim.
Kako pogosto se sprašujete: zakaj je nekdo nekaj rekel, kaj ste naredili narobe, da je nekdo slabe volje, kaj nekdo pričakuje ali misli, kako narediti dober vtis, kako nekoga pomiriti ali osrečiti?
Zavedajte se, da to ni samo razmišljanje, ampak je stalna notranja aktivacija, ki vas izčrpava. V resnici pa nimate veliko vpliva na druge ljudi.
Zato se v dnevu raje pogosteje vprašajte:
Kako se počutim?
Kaj potrebujem?
Kaj bi rad/a povedal/a ali naredil/a?
Kaj je moj kriterij, da je nekaj dobro ali prav?
Ne, nameniti pozornost sebi ni egoizem, je zdrav samoohranitveni nagon. Ki smo ga izgubili v tempu sodobne družbe in v želji po dokazovanju, da smo vredni.
A pravo vrednost si lahko določimo le mi sami. Tudi tako, da se naučimo postavljati meje.
Izčrpava nas pomanjkanje meja
Ja, postavljanje meja je lahko naporno. A še težje je, če jih nimamo.
In pogosto mislimo, da je najtežje postavljati meje drugim. A v resnici se moramo te veščine najprej naučiti pri sebi.
Ker meje niso samo to, da rečemo drugim: ne.
Zdrave meje postavljamo, ko sami sebi rečemo: dovolj.
Kolikokrat si rečete:
Samo še tole naredim.
Samo še tokrat popustim.
Upira se mi, a se spodobi.
Neprijetno bo, če rečem ne.
Samo da bo mir.
Vemo, da smo utrujeni, čutimo, da se v nas nekaj upira, a utišamo vse svoje notranje glasove. Samo da ne bi ljudje mislili, da smo sebični, slabi v svoji družbeni vlogi, da nismo kos ali da ne bomo zavrnjeni, izločeni.
In tako vedno bolj hodimo po sebi ter se izčrpavamo. Namesto da bi bili svoj notranji zaveznik, ki pazi na nas. Ker vsakič, ko preslišimo sebe, izgubimo del svoje energije.
Raziskave kažejo, da ljudje v sebi še vedno močno nosimo globok strah pred zavrnitvijo, ki izhaja iz časov, ko je izključitev iz plemena za posameznika pomenila gotovo smrt v divjini. A danes so okoliščine povsem drugačne, zato nas ta instinkt več ne varuje, ampak omejuje v naši svobodi.
Ko se naučimo postaviti mejo svoji odvisnosti od potrditve drugih, se začne v nas prebujati prava notranja moč. Takrat tudi lažje rečemo ne drugim.
Zdrava samozavest temelji na samozavedanju, da imamo pravico biti mi – takšni, kot smo. Nepopolnost je del naše unikatne popolnosti.
V avtentičnosti je sprostitev
Eno najpomembnejših vprašanj, ki si jih naša podzavest ves čas zastavlja, je: "Ali je varno biti jaz?"
A težava je pogosto v tem, da se nas večina sploh ne spomni več, kdo v resnici smo.
Če pogledamo na zelo preprostem primeru:
Žirafa in veverica obe zlahka sežeta do visokih vej na drevesu. A ker sta si med seboj zelo različni, ima vsaka svoje značilnosti in prednosti, ki ji to omogočajo.
Si predstavljate, kako težko bi bilo za veverico, če bi sodila sebe po standardih žirafe? Zelo hitro bi frustrirano ugotovila, da ima zelo prekratke noge in povsem neprimeren vrat. In ob tem bi spregledala, kaj vse zmore ona in žirafa ne.
Morda se sliši primer otroško naiven. A v resnici ljudje vsak dan počnemo nekaj podobnega. Primerjamo se z drugimi, a se ne vprašamo, kdo v resnici smo mi. Kaj je naš način? Kaj so naše prednosti? Pogosto sami sebe neskončno utrujamo s tem, da poskušamo živeti življenja in vloge, ki nam sploh niso pisani na kožo.
Zdrava samozavest je pot odkrivanja, kdo smo, in dovoljenje sebi, da smo mi. Šele nato se tudi odločimo, kam želimo pripadati. Ne potrebujemo vsega sveta. Dovolj je izbrani krog, v katerem lahko bolj sproščeno zadihamo.
Kako narediti samozavesten premik k sebi?
Poskusite tega ne dojeti kot novo nalogo ali breme. Začnite z majhnimi koraki, neobremenjujoče, z dovolj časa zase, skozi procese sprememb in ljubeče do sebe.
Strahu poglejte v oči
Nelson Mandela je nekoč povedal: "Spoznal sem, da pogum ne pomeni, da strahu ni, ampak da ga zmoremo preseči. Pogumen torej ni tisti, ki ga ni strah, ampak tisti, ki kljub strahu naredi korak naprej."
Vsi naši notranji strahovi so naši občutki, ki jih ne moremo ugasniti čez noč. Lahko pa jim počasi jemljemo moč s tem, da se učimo, kdo smo, kaj zmoremo in kaj si želimo.
Pogosto nas strah pred nečim izčrpa bolj kot energija, ki bi jo potrebovali, da se s tem dejansko soočimo.
Opazite, kdaj igrate vloge.
Že samo to, da začnete zaznavati, postopoma zmanjša pritisk. Kdaj rečete ja, pa v sebi čutite ne. Kdaj nekaj počnete samo zato, da ugajate. Kdaj sebe silite v nekaj, kar vam ne paše. Sprejmite, da ste se tako odločili. Vseeno pa se vprašajte, zakaj ste v danem trenutku tako izbrali.
Ker manj boste stvari počeli na avtopilotu, manj vas bo vse skupaj utrujalo. Veliko energije namreč izgubimo, ko delamo nekaj v podzavestnem občutku moram. Ko preklopimo na zavestni Tako zdaj izbiram in želim, ker mi je v tem trenutku to enostavneje, nam je lažje.
Vprašajte se, kdo ste v resnici
Vsak dan si vzemite nekaj minut, ko zavestno izklopite pričakovanja in percepcijo drugih, ter se vprašajte, kdo ste, ko ste zares vi. Poskušajte si pisati, v čem ste dobri in kaj vas veseli. Odločite se, da jim namenite nekoliko več prostora v tednu. Če samo 15 minut delate nekaj, kar nam je ljubo, lahko to zelo spremeni energijo.
Vadite majhne iskrenosti
Začnite v manj pomembnih situacijah. Na majhnih odločitvah. Počasi prilagodite svoje možgane na manj ugajanja drugim ter na drugačen način delovanja. Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.
In zavedajte se, največ laži v resnici povemo sami sebi. Zato boste najlažje začeli vaditi sami s seboj.
Piše: Ana Ivandič, intuitivna sogovornica, ki skozi pogovor, energijsko zaznavanje in poglobljeno razumevanje človeške narave ustvarja prostor, v katerem ljudje lažje prepoznajo svoje notranje blokade ter najdejo pot k večji samozavesti in avtentičnemu življenju. Svoj pristop dopolnjuje z dolgoletnimi izkušnjami komunikacijske strateginje in kreativke. Več: https://sogovornica.si/