Bolje pozno kot nikoli: psihiatri se opravičujejo žrtvam spolnih zlorab

Dokument je pomemben predvsem zato, ker ne govori več zgolj o 'boljši obravnavi', ampak izrecno priznava, da so nekateri preživeli v duševnozdravstvenem sistemu utrpeli preprečljivo in iatrogeno škodo - torej škodo, ki jo je povzročila sama zdravstvena obravnava. 

Med drugim RCPsych izpostavlja: 

• napačne diagnoze in napačno interpretacijo simptomov,
• stigmatizirajoče diagnostične oznake,
• neustrezno zdravljenje,
• retravmatizacijo,
• prisilne in restriktivne postopke,
• ter sistemsko spregledovanje travme.

Postavljena v kontekst kompleksne travme

Čeprav je dokument namenjen posebej odraslim, ki so v otroštvu doživeli spolno zlorabo, RCPsych njihovega duševnega zdravja ne obravnava, kot da spolna zloraba obstaja v izolaciji. Spolno zlorabo v otroštvu namreč postavlja v širši okvir razvojne in odnosne travme ter obremenjujočih izkušenj v otroštvu (adverse childhood experiences – ACEs).

Prav v tem kontekstu dokument obravnava tudi kompleksno posttravmatsko stresno motnjo (C-PTSD). Pri kompleksni travmi namreč ne govorimo samo o klasičnih simptomih PTSD, temveč tudi o dolgotrajnih težavah z uravnavanjem čustev, občutkom lastne vrednosti, odnosi, zaupanjem, navezanostjo in doživljanjem sebe.

Zato je širše sporočilo dokumenta pomembno tudi zunaj področja spolnih zlorab: psihiatričnega simptoma ni mogoče vedno ustrezno razumeti brez človekove razvojne in odnosne zgodovine. Na ta način dokument odpira bistveno širše vprašanje o tem, kako psihiatrija razume posledice kronične čustvene, psihološke, fizične in odnosne travme.

• Vir: Royal College of Psychiatrists, Addressing the impact of non-recent child sexual abuse on the mental health of adults (PS04/26), citat osebe z izkušnjo zlorabe.

'Sindrom lažnega spomina' brez dokazne podlage

Posebej pomemben del dokumenta je del o tako imenovanem konstruktu 'lažnega spomina'.

RCPsych jasno navaja, da ta koncept nima pomembne dokazne podlage in da nikoli ni bil priznan kot formalna medicinska diagnoza. Hkrati priznava, da se je uporabljal tudi v pravnih in socialnovarstvenih postopkih za diskreditiranje ljudi, ki so poročali o spolnih zlorabah.

To je pomembno tudi v zgodovinskem kontekstu False Memory Syndrome Foundation, ki je desetletja močno vplivala na javno in strokovno razpravo o tako imenovanih 'povrnjenih spominih'.

RCPsych danes poudarja nekaj bistveno bolj niansiranega: človeški spomin je lahko zmotljiv, vendar to ne upravičuje ustvarjanja diagnostičnega 'sindroma', s katerim se vnaprej diskreditira razkritje zlorabe. 

Disociacija in disociativna identitetna motnja

Dokument veliko pozornosti namenja tudi disociaciji kot možni posledici hude otroške travme. Še posebej pomemben je del o disociativni identitetni motnji (DID).

RCPsych priznava, da je bila to dolgo kontroverzna diagnoza, zaradi česar je bila pogosto spregledana ali napačno diagnosticirana. Ob tem se sklicuje na nevrobiološke raziskave, ki podpirajo njen obstoj, in opozarja, da morajo kliniki na disociativno identitetno motnjo pomisliti zlasti pri ljudeh z zgodovino hude zgodnje odnosne travme. Kaj je zelo pomemben premik.

Simptomi disociacije, flashbacki, motnje spomina ali občutek razdrobljene identitete so bili pri nekaterih ljudeh v preteklosti interpretirani kot psihoza, osebnostna motnja ali kaj drugega - brez ustreznega razumevanja travme v ozadju. 

Ko diagnoza zakrije zgodbo človeka

RCPsych opozarja tudi na nevarnost, da psihiatrična diagnoza postane glavna razlaga človeka. Še posebej omenja diagnoze osebnostnih motenj pri ljudeh z zgodovino spolne zlorabe v otroštvu.

Posebej kritičen je dokument do uporabe diagnoze mejna osebnostna motnja (torej 'borderline', pri čemer RCPsych striktno uporablja le izraz EUPD – 'emotionally unstable personality disorder') - pri preživelih spolnih zlorab.

RCPsych priznava, da so nekateri ljudje takšno diagnozo dobili tudi zato, ker je bila praktično vstopnica v dolgoročnejše psihološke službe. Opozarja, da lahko etiketa osebnostne motnje zakrije travmo, okrepi sram in stigmo ter vodi v retravmatizirajočo obravnavo. Za preživele, ki potrebujejo specialistično zdravljenje travme, zato izrecno priporoča storitve, ločene od služb za osebnostne motnje.

Dokument ne zavrača psihiatričnih diagnoz, zdravil ali psihiatrije kot take, pravi pa nekaj zelo pomembnega: simptomov ni dovolj samo poimenovati – treba je razumeti, kaj se je človeku zgodilo.

Gre skratka - končno! - tudi za povsem uraden premik od vprašanja: “Kaj je narobe s to osebo?” k vprašanju: “Kaj se je tej osebi zgodilo?”

To ni majhno priznanje

RCPsych s tem dokumentom priznava, kar so preživeli spolnih zlorab govorili desetletja, to je: da jih sistem lahko patologizira, napačno diagnosticira, ne razume travme in jim s tem povzroči dodatno škodo.

Zato ta dokument ni pomemben samo kot opravičilo, pomemben je tudi zato, ker priznava napačne diagnoze, retravmatizacijo, iatrogeno škodo, problem 'konstrukta lažnega spomina, kompleksnost travmatskega spomina ter pomen disociativnih motenj (torej tudi disociativne identitetne motnje).

Celoten 99-stranski dokument Royal College of Psychiatrists je na voljo TUKAJ.