Alice Miller je bila poljsko-švicarska psihologinja, psihoanalitičarka in filozofinja judovskega porekla, znana po svojih knjigah o zlorabi otrok s strani staršev, prevedenih v več jezikov. Umrla je leta 2010.
Intervjuvala: Diane Connors (OMNI Magazine)
OMNI:
Kdaj ste prvič začutili, da bo spoštovanje do otroka postalo osrednja tema vašega dela?
Alice Miller:
Mislim, da sem že od otroštva naprej iskala odgovor na vprašanje, zakaj se ljudje obnašajo tako iracionalno. Vedno sem želela razumeti in stvari narediti jasne. Od svoje matere nisem dobila veliko informacij. Rekla bi: "Tako pač je." Ko sem jo kaj vprašala, nikoli ni podala razlage. Kot otrok sem bila zelo osamljena.
Morda sem bila stara pet let, ko sem videla neko žensko z otrokom. Punčka je bila stara tri ali štiri leta. Padla je in se poškodovala. Njena mati, ki se je pogovarjala z drugo materjo, jo je udarila – samo zato, ker je prišla k njej s krvavimi koleni in jokala. Takrat sem si zastavila vprašanje: »Ta otrok je kaznovan dvakrat: prvič s padcem in nato še z maminim udarcem. Zakaj jo kaznuje? Saj ni kriva – potrebuje pomoč svoje mame, ne pa kazni.«
- Poglejte si tudi: Matej Škufca: Kako se pomiriti s preteklostjo? (PODKAST)
OMNI:
Ste vprašali svojo mamo?
Miller:
Tega vprašanja si nisem upala postaviti, a to je bilo zame kot »vprašanje pred vsemi vprašanji«. Potem sem doživela vojno in se začela spraševati, zakaj ljudje gojijo toliko sovraštva in zakaj se vedejo tako absurdno. Predvidevala sem, da imajo nek skriti razlog. A odgovorov nisem našla niti v filozofiji niti v psihoanalizi. Našla sem jih šele kasneje v življenju, ko sem se soočila z otrokom v sebi in ko sem začela poslušati otroka v svojih pacientih.
OMNI: Kakšen nasvet bi danes dali terapevtu, ki je še v usposabljanju?
Miller: Najprej naj poskuša odkriti svoje lastno otroštvo – in naj to izkušnjo vzame resno. Naj posluša pacienta in ne teorije; če sledi teoriji, ne more resnično poslušati. Naj jo pozabi. Naj pacienta ne analizira kot objekt. Naj se potrudi čutiti in pacientu pomagati, da začuti – namesto da mu razlaga občutke drugih.
Otrok potrebuje fantazije, da preživi in ne trpi. Verjemite pacientu, ko vam kaj pove – in ne pozabite, da je potlačena resničnost vedno hujša od fantazije. Nihče si ne izmišlja travm – travm ne potrebujemo za preživetje. A tudi njihovega zanikanja ne potrebujemo. Nekateri plačajo za to zanikanje z resnimi simptomi.
Preučujte zgodovino otroštva. Terapija mora odpreti tako terapevta kot pacienta za občutenje. Mora ju prebuditi iz spanja.
OMNI: Ali nasilje na televiziji vpliva na otroke?
Miller: Otroci, ki so bili resnično ljubljeni in zaščiteni, jih ti filmi ne zanimajo in niso v nevarnosti. Otrok, ki pa je bil prizadet in ponižan – morda v šoli, ne nujno doma – išče načine, kako predelati svoje doživljanje; išče predmet sovraštva, išče, komu bi se maščeval. Seveda obstajajo ljudje, ki služijo na račun otroškega trpljenja. A nasilje ne prihaja s televizije. Njegovi viri so veliko globlji. Otroci, ki so bili zaščiteni in ljubljeni, ne morejo postati morilci. Nemogoče je najti človeka, ki ni bil tepen, pa tepe drugega.
OMNI: Zakaj se nasilje prenaša iz generacije v generacijo?
Miller: Če pogledate nazaj, boste videli, da je bil storilec zlorabe tudi vedno sam zlorabljen. A v večini primerov tega od njega ne boste slišali, ker je v igri premočno zanikanje. Če greste v zapor in vprašate morilca: »Kakšno je bilo vaše otroštvo?«, bo odgovoril: »Ah, ni bilo tako hudo. Oče je bil strog, kaznoval me je, ker sem bil poreden. Mama pa je bila prijazna.«
To je težava: resnice ne morete najti, ker jo morilec sam preprečuje – ne prenese bolečine iz otroštva. Namesto da bi jo občutil, ubije nedolžne ljudi.
OMNI: Menite, da lahko otrok doživi zlorabo že v maternici?
Miller: Seveda. Vsak otrok ima svojo izkušnjo; nekateri doživljajo pravo mučeništvo. Bil je otrok, ki se je rodil s tremi razjedami na želodcu. Umrl je. Njegova mati je bila stara petnajst let. Tudi med nosečnostjo je bila pretepana in je uživala droge. Nihče ne ve, skozi kaj mora iti otrok – celo v maternici. Smo izjemno nevedni in nočemo vedeti.
Zloraba pomeni ubiti dušo otroka. Ne razumemo pa simbolnega jezika otrok, zato pogosto rečemo, da otrok laže. In učitelji, ki zlorabljajo, ostanejo nekaznovani, ker mislimo, da je pravni sistem deloval korektno. Težava je v tem, da otroci ščitijo zlorabitelja. Včasih ga v svojih poročilih zamenjajo z drugo osebo. Morda rečejo: »Bojim se poštarja, ker mi je naredil nekaj hudega.« Starši pa vedo, da poštar z otrokom ni imel telesnega stika. A za izmišljeno zgodbo se skriva oče ali stric. Laž služi temu, da zaščiti ljubljeno osebo – a hkrati izraža tesnobo. Odrasli pravijo, da so to otroci, ki si izmišljajo. A zgodba ni izmišljena – nekaj se je v resnici zgodilo.
OMNI: Ali se lahko družba nauči razumeti otrokov jezik?
Miller: Upam. Sicer bomo z uporabo tehnologije naredili kolektivni samomor. Otroški jezik je pogosto zelo jasen, a mi ga nočemo slišati. Otroci lahko prenesejo strašno zlorabo in krutost že od prvega trenutka življenja – zaradi tehnoloških možnosti v bolnišnicah. Zloraba se vtisne v telo in lahko ostane dejavna vse življenje. Mati, ki grdo ravna z dojenčkom, ponavlja točno to, kar se je zgodilo njej, ne da bi imela kakršen koli zavesten spomin. A shranjeni telesni spomini jo silijo k ponovitvi travme.
Če otrok ne prejme toplih rok, ki ga objamejo in mu povedo, da je šok rojstva mimo, bo ta otrok celo življenje čakal na ponovitev tega šoka. Eden prvih naukov je, da si sam, v nevarnem svetu, in nihče ne vidi tvoje bolečine. A to stanje je mogoče zlahka spremeniti, če novorojenčka prepoznamo kot čuteče in izjemno občutljivo bitje. Pogosto otrok pride na svet po boju – in ne zavedamo se, da potrebuje tolažbo in materin objem. Namesto tega mu damo zdravila, bolnišnice in tehnologijo. In mislimo, da je to dobro – ker smo tudi mi to doživeli in mislimo, da je normalno. A to, kar se v resnici dogaja v psihi novorojenčka, večine ljudi ne zanima. Zato vam dajem ta intervju.
OMNI:
Kako se v procesu zdravljenja soočate z bolečino?
Miller:
Bolečina je pot do resnice. Z zanikanjem, da kot otrok niste bili ljubljeni, si sicer prihranite nekaj bolečine, a niste v stiku s svojo resnico. In potem boste vse življenje poskušali zaslužiti ljubezen. V terapiji izogibanje bolečini povzroči blokado. Nihče pa se ne more soočiti z dejstvom, da je bil prezrt ali osovražen, ne da bi ob tem občutil krivdo. »Jaz sem kriv, ker je moja mama kruta,« si misli. »Jaz sem jo razjezil; kaj lahko naredim, da bo postala ljubeča?« In tako ves čas poskuša pridobiti njeno ljubezen. A ta krivda v resnici ščiti pred strašno resnico, da imaš mater, ki te ne more ljubiti. To je veliko bolj boleče kot misel: »Moja mama je dobra, jaz pa sem slab.« Ker v tem primeru lahko vsaj nekaj poskusiš, da bi si zaslužil ljubezen. A to ni res – ljubezni si ne moreš prislužiti. In občutek krivde za to, kar so ti storili, le ohranja tvojo slepoto in nevrozo.
Obstajajo terapije, kjer pacienti veliko jokajo – resnično trpijo – a ne govorijo. Videla sem posnetek, kjer je pacient eno uro podoživljal bolečino rojstva, vendar o tem ni govoril. Šele kasneje je poročal, kaj je občutil. A po mojem mnenju je pomembno, da med izkušnjo bolečine tudi govorimo, jo ubesedimo. Tudi če pacient čuti, kot da je v maternici, naj poskuša govoriti z mamo in ji povedati, kako se počuti.
Povezava med občutki in njihovo verbalno izraženostjo je ključna za proces zdravljenja. A tega ne more storiti brez pomoči; mora vedeti, da je tam nekdo, ki razume, kaj čuti, ga podpira in potrjuje. Če je bil otrok spolno zlorabljen in terapevt tega dejstva ne zanika, se lahko v pacientu odpre marsikaj. Terapevt ne sme pridigati o odpuščanju – sicer bo pacient bolečino potlačil. Ne bo se spremenil, in potlačena jeza bo iskala grešnega kozla.
OMNI:
Menite, da dojenček nima zgodovine, da se rodi kot nepopisan list?
Miller:
Ne, tega ne verjamem. Otrok pride iz maternice s svojo zgodovino, kot jo je doživel že v maternici. A ne pride s projekcijami. Rodi se nedolžen in pripravljen ljubiti. In otrok zna ljubiti – veliko bolj kot mi odrasli. Ta predstava o otroku kot ljubečem bitju se srečuje z velikim odporom, ker smo se naučili braniti svoje starše in za vse, kar so nam storili, kriviti sebe.
OMNI:
Ali lahko terapija povzroči spremembo?
Miller:
Da, a le če terapija pride do bolečine, ki je ujeta v naših občutkih krivde. Misel »Kriv sem za to, kar se mi je zgodilo« je blokada. Ko sem ugotovila, da Freudova teorija gonov ne zakriva resničnosti zlorabe otrok po naključju, temveč nujno, sem začela iskati novo obliko psihoterapije – učinkovito terapijo, ki bi temeljila na vsem razpoložljivem znanju o zlorabi otrok. Nazadnje sem jo našla in ta koncept opisala v svoji knjigi.
Ta terapija pacientu in terapevtu omogoča, da se sistematično povežeta s svojo travmo in bolečino – korak za korakom, brez nenadnega rušenja obramb, brez moralističnih in vzgojnih pristopov ter brez potiskanja ljudi v nevarna stanja, kjer doživljajo kaotične občutke in v njih obtičijo.
Na voljo je veliko neodgovornih in škodljivih tehnik ter njihovih kombinacij, ki ne omogočajo sistematičnega soočenja s preteklostjo. Nekatere ljudi pustijo ujeti v razne mistične prakse ali v njihovo nerazrešeno bolečino. Ti pacienti so najprej žrtve zlorabe v otroštvu, nato pa še žrtve terapevtske zlorabe. Poskušajo si »pomagati« z drogami, s pridružitvijo sektam ali gurujem ali pa iščejo druge načine zanikanja resničnosti in utišanja bolečine. Tudi politična dejavnost je lahko eden izmed teh načinov.
Moje življenje in delo se osredotočata na problem zlorabe otrok – in na vprašanje, kako lahko to znanje prenesem na strokovnjake, starše in tiste, ki odločajo o zakonih. Ni preprosto, saj so se večina ljudi že od zgodnjega otroštva učili, da moraš otroka tepsti, da bi postal dober, pošten, toleranten – tako kot učitelji, starši, duhovniki in drugi, ki verjamejo, da sami to že so.
Sama vidim kot svojo nalogo, da znova in znova poudarjam: vsaka oblika pretepanja, udarcev in kričanja na otroka je ponižanje in resna škoda za vse življenje. Otrok se lahko izogne temu, da bi postal zločinec, če v otroštvu sreča vsaj eno osebo, ki ni kruta do njega, ki ga morda celo ima rada ali ga razume.
Izkušnja ljubezni, sočutja ali razumevanja bi mu pomagala prepoznati krutost kot to, kar je. Otroci, ki te izkušnje nimajo – ker ni zavestnega pričevalca – bodo krutost videli kot normalen način ravnanja z otrokom. In bodo to breme prenesli naprej. Postali bodo kot Hitler, Eichmann, [Rudolf] Höss – in milijoni njihovih privržencev, ki v svojem otroštvu niso izkusili ničesar drugega kot krutost.
Vir celotnega intervjuja: www.naturalchild.org
