Profesor Andrew Moskowitz, ameriški klinični in forenzični psiholog ter eden vodilnih raziskovalcev na področju travme, disociacije in psihoze, se sprašuje: "Kaj, če smo si desetletja zastavljali napačna vprašanja?"
Serija njegovih predavanj študentom, ki ji je mogoče prisluhniti na platformi Youtube, ni poskus dokazovanja, da shizofrenija ne obstaja ali da je vse posledica travme. Je precej bolj zanimiv poskus razumevanja, zakaj se lahko podobni simptomi pojavijo pri ljudeh z zelo različnimi težavami in zakaj jih je psihiatrija tako dolgo razlagala skoraj izključno skozi biološko prizmo.
Mešanje jabolk in hrušk
Andrew Moskowitz se v svojem predavanju najprej vrne skoraj stoletje nazaj, h Kurtu Schneiderju, psihiatru, ki je oblikoval znamenite ’simptome prvega reda’ shizofrenije, in s tem močno spremenil izvirno diagnostično sliko shizofrenije, ki sta jo leta 1905 zastavila švicarska psihiatra Eugen Beluler in Carl Jung.
Schneider je v ’simptome prvega reda’ namreč uvrstil tudi simptome, ki jih v diagnostiki pred tem ni bilo. To so bili med drugim ’glasovi, ki komentirajo človekova dejanja, občutek, da nekdo drug nadzoruje njegove misli ali telo, občutek vstavljanja ali odvzemanja misli …’. In prav po Schneiderjevih simptomih so se nato generacije psihiatrov učile prepoznavati shizofrenijo.
Danes pa raziskave kažejo nekaj presenetljivega. Ti simptomi so namreč neprimerno pogosteje prisotni pri disociativni motnji identitete kot shizofreniji.
Po Moskowitzu je razlaga z vidika disociacije skoraj preprosta. Če ima človek različne, med seboj slabo povezane dele osebnosti, potem seveda ni nič nenavadnega, da doživlja misli drugega dela sebe kot tuje, da sliši glas drugega dela sebe ali da ima občutek, da ga nekaj v njem sili v določeno dejanje. Kar je bilo torej desetletja razumljeno kot ’tipično shizofreno’, je lahko v resnici logična posledica disociacije.
Kako je torej mogoče, da so se simptomi ene diagnoze pomešale z drugo, za katero sploh niso zares značilni?
Na to v predavanju nato odgovori z naslednjim zanimivim zgodovinskim podatkom.
Ko je Moskowitz skupaj s kolegom pregledoval Schneiderjeva izvirna besedila, je namreč ugotovil, da Schneider preprosto ni verjel, da disociativna motnja identitete obstaja, zato je poročanje ljudi o različnih delih sebe, o izgubi spomina ali notranjih glasovih enostavno pripisal ’shizofreniji’, v katero pa očitno je verjel.
Prav ta zgodovinska predpostavka je po Moskowitzovem mnenju pomembno zaznamovala psihiatrijo vse do danes - in to ne brez škode za del spregledane populacije.
Stroka in raziskovalci namreč presenetljivo redko preverjajo možnost disociativne motnje pri bolnikih z diagnozo shizofrenije, če pa to vendarle storijo, se vedno znova pokaže, da ima pomemben delež ljudi z diagnozo shizofrenije v resnici hudo disociativno motnjo. Po njegovih besedah je tako napačno diagnosticiranih najmanj 10 odstotkov ljudi iz te populacije, najverjetneje pa še veliko več.
To nikakor ni zanemarljivo, ko pomislimo, kako zelo drugačen pristop, razumevanje in zdravljenje zahteva kronična disociacija v primerjavi s psihozo ali shizofrenijo. Disociativne motnje se namreč praviloma zdravijo s psihoterapijo, vsakršna medikalizacija pa je pri tej populaciji odsvetovana.
Se najavljajo spremembe?
Revizije v DSM-5 naj bi po navedba Moskowitza (v članku) počasi že nakazovale postopen premik v razumevanju shizofrenije, saj simptomi prvega reda niso več obravnavani kot specifični za shizofrenijo.
V omenjenih predavanjih ne skriva osebnega prepričanja, da je vsako slišanje glasov disociativne narave in to ne glede na diagnostično kategorijo, v kateri se pojavijo. Glasove namreč razume kot izraz odcepljenih oziroma disociiranih duševnih vsebin, ki pogosto izvirajo iz travmatičnih izkušenj in se lahko pojavljajo tako pri disociativnih kot pri psihotičnih motnjah. Tudi zato je mnenja, da bi bilo treba pri razumevanju vsaj dela psihotičnih motenj resneje upoštevati vlogo travme in disociacije.
Pri tem se sklicuje tudi na Bleulerja, ki je že na samem začetku dopuščal možnost, da so nekateri primeri shizofreniji podobnih stanj posledica močnih psiholoških travm pri posebej občutljivih posameznikih, ne pa nujno samostojna bolezen.
Moskowitz o tem tudi sicer podrobno piše tudi v svoji knjigi Psychosis, Trauma and Dissociation (torej: Psihoza, travma in disociacija), kjer primerja in razlikuje med psihotičnimi in disociativnimi motnjami z različnih vidikov, vključno s fenomenologijo, travmami v otroštvu ter motnjami spomina in kognitivnih funkcij.
Ker je imel Moskowitz tekom predavanj veliko zanimivega za povedati o razlikah med disociacijo in psihozo, zaključujemo z le nekaj njegovimi poudarki.
Razlike med psihozo in disociacijo
Razliko med psihozo in disociacijo Moskowitz je v predavanju študentom slikovito ponazoril z naslednjo priliko:
"Predstavljajte si dva otroka, ki odraščata v hudih travmatičnih okoliščinah.
Prvi otrok razvije izjemno sposobnost psihološke kompartementalizacije. Travmatične izkušnje lahko ’pospravi’ v ločen del svoje psihe. Zaradi tega lahko še naprej hodi v šolo, sklepa prijateljstva, razvija talente in ohrani del vsakdanjega življenja.
Drugi otrok pa te sposobnosti nima. Travmatični spomini, občutki, telesni odzivi in strahovi ves čas vdirajo v njegovo zavest. Težje se uči, težje se povezuje z drugimi ljudmi, kronični stres pa ga vse bolj obremenjuje.
Morda pa bi prav ta razlika lahko vsaj pri nekaterih ljudeh pojasnila, zakaj nekateri v podobnih okoliščinah razvijejo disociativne motnje, drugi pa psihotične."
Čeprav gre zgolj za njegovo osebno hipotezo, odpre zanimivo vprašanje: Kaj pa, če je disociacija eden od načinov, kako se um zaščiti pred še hujšim razpadom?
Steklo ali živo srebro?
Da bi svojo hipotezo podkrepil, v nadaljevanju predstavi metaforo švicarskega psihiatra Christiana Fodorja, ki:
- shizofrenijo primerja s steklom: "Če steklo vržemo na tla, se to razbije. Ostane le mnoštvo črepinj."
- disociacijo pa z živim srebrom: "Živo srebro se ob stiku s tlom razlije v kapljice, ki se kasneje lahko ponovno združijo."
Fodor se v priliki z živim srebrom seveda nanaša na dejstvo, da disociirani deli osebnosti navkljub vsemu ostajajo deli iste celote in jih je - ob ustrezni terapiji - mogoče ponovno povezovati.
Disociativci pogosto presenetijo terapevte
Ena od najbolj toplih misli predavanja je povezana z ljudmi z disociativno motnjo identitete.
Moskowitz najprej poudari, da raziskave o tem skoraj ne obstajajo, vendar kot dolgoletni klinični psihiater vendarle opaža nekaj zanimivega.
"Pri delu z disociativci pogosto srečam zelo inteligentne, ustvarjalne in nadarjene posameznike, ki imajo na določenih področjih življenja celo izjemne sposobnosti. To pripisujem prav njihovi sposobnosti, da so že kot otroci uspeli del travme psihološko ločiti od vsakodnevnega delovanja, zaradi česar so kljub nepredstavljivim okoliščinam uspeli razvijati svoje znanje, ustvarjalnost in odnose."
Ko simptom dobi pomen
Celotno predavanje prežema še ena pomembna misel.
Namesto vprašanja: "Kaj je narobe s tem človekom?" Moskowitz ves čas postavlja vprašanje: "Čemu je ta simptom nekoč služil?"
To po njegovem mnenju velja tako za disociacijo, glasove in blodnje kot celo za katatonijo, ki jo razlaga kot evolucijski obrambni odziv ’igranja mrtvega’.
Ob tem seveda ne trdi, da so simptomi prijetni ali koristni. Trdi pa, da se za njimi pogosto ’skriva’ zgodba. In da jih lahko začnemo razumeti šele takrat, ko prenehamo gledati zgolj diagnozo ter začnemo poslušati življenjsko zgodbo človeka.
Morda je prav to največje sporočilo njegovega predavanja. Ne ponuja preprostih odgovorov. Ponuja drugačna vprašanja. In včasih se prav tam začnejo največji premiki v razumevanju duševnih stisk.
Vir: Offload in drugi viri
