Ko nas preplavi anksioznost, si pogosto želimo predvsem eno: da bi neprijeten občutek čim prej izginil. Začnemo analizirati svoje misli, preverjati svoje telo, iščemo razloge za tesnobo ali pa se poskušamo izogniti situaciji, ki nas spravlja v stisko. Toda prav to je lahko past, ki anksioznost še krepi.
Priljubljeni ustvarjalec vsebin na Instagramu Joshua Fletcher @anxietyjosh, ki se posveča ozaveščanju o anksioznosti in okrevanju po njej, poudarja preprosto, a zelo učinkovito načelo.
Joshua je sicer magister znanosti in akreditirani psihoterapevt, specializiran za delo z anksioznimi motnjami.
Zlato pravilo: naredite to, kar bi naredili, če ne bi bili anksiozni
»Naredite to, kar bi naredili, če v tem trenutku ne bi bili anksiozni,« svetuje.
Na prvi pogled se to morda sliši nenavadno. Ko smo tesnobni, se nam zdi povsem logično, da se ustavimo, umaknemo ali počakamo, da neprijetni občutki minejo. Toda težava je v tem, da se možgani tako naučijo, da je anksioznost nekaj nevarnega, čemur se je treba izogibati.
Če pa kljub tesnobi nadaljujemo z običajnimi dejavnostmi, možganom pošiljamo drugačno sporočilo: »Ta občutek je neprijeten, ni pa nevaren.«
Ne naredite anksioznosti za najpomembnejšo stvar v prostoru
Drugo pomembno pravilo je, da anksioznosti ne postavimo v središče vsega svojega doživljanja.
Ko postanemo pretirano osredotočeni na svoje simptome, začnemo nenehno preverjati, kako se počutimo. Opazujemo srčni utrip, spremljamo misli, ocenjujemo stopnjo tesnobe in čakamo, da se stanje izboljša. Na ta način pa svojo pozornost še bolj usmerjamo v anksioznost.
Namesto tega poskusite pozornost preusmeriti na življenje, ki se dogaja okoli vas.
Če ste načrtovali kosilo s prijatelji, pojdite na kosilo. Če ste nameravali v službo, pojdite v službo. Če ste želeli na sprehod, se odpravite na sprehod. Ne čakajte, da tesnoba izgine, preden začnete živeti.
Zakaj ta pristop deluje?
Anksioznost je tesno povezana z delovanjem amigdale, dela možganov, ki zaznava nevarnost. Ko se zaradi tesnobe začnemo umikati situacijam ali se jim izogibati, amigdala to razume kot potrditev, da je bila nevarnost resnična.
Če pa ostanemo v situaciji in ugotovimo, da se nam ni zgodilo nič hudega, možgani postopoma dobivajo nove informacije. Sčasoma se naučijo, da sama anksioznost ni grožnja.
To ne pomeni, da bo tesnoba izginila čez noč. Gre za proces, ki zahteva potrpežljivost in veliko majhnih korakov. Toda prav ti koraki ustvarjajo nove nevronske povezave in zmanjšujejo občutek ogroženosti.
Pogum ni odsotnost strahu
Pri soočanju z anksioznostjo pogosto mislimo, da moramo najprej postati mirni, da bomo lahko nekaj naredili. V resnici pa je pogosto ravno obratno. Pogum ne pomeni, da nas ni strah. Pogum pomeni, da naredimo korak naprej kljub strahu.
Če ste varni in situacija ni dejansko nevarna, poskusite narediti tisto, kar bi naredili tudi brez anksioznosti. Morda bo sprva težko, vendar boste s tem svojim možganom dali priložnost, da se naučijo nekaj novega: da neprijetni občutki pridejo in gredo, vi pa ste jih sposobni prenesti. V tem se skriva eden najpomembnejših korakov na poti okrevanja od anksioznosti.
View this post on Instagram
