Kaj narediti, ko otrok vztraja pri svoji želji, starš pa ve, da tega ne bo mogel uresničiti? Psihoterapevtski pristop »kotaljenja z odpori« ponuja način, kako ostati v stiku z otrokom – brez boja za moč, a z jasnimi mejami in sočutno prisotnostjo.
Ko otrok vztraja pri svoji želji, a starš ve, da ne bo šlo
Deklica je stara enajst let. Že tedne si želi zajčka. Gleda posnetke na TikToku, prebira forume, išče imena in celo riše hišico, v kateri bi živel njen Snežko. Njena mama pa ve, da zajček v njihovem stanovanju in življenjski dinamiki ni realna možnost. Imajo že psa, ki zahteva pozornost, veliko so zdoma, stanovanje pa ni ravno veliko.
Kaj narediti, ko si otrok nekaj močno želi in ko kot starš veš, da tega ne boš mogel uresničiti? Najpogostejša spontana odziva sta dva: racionalna razlaga (“Nimamo prostora.”) ali trd odziv z »ne« (“Ne pride v poštev.”). Oba pa pogosto vodita v upor, razočaranje ali še večje vztrajanje otroka.
V takih trenutkih je lahko v pomoč metoda, ki jo v psihoterapiji imenujemo “kotaljenje z odpori” – način stika, ki se ne opira na moč, temveč na sočutno prisotnost in skupno raziskovanje.
- Preberite si tudi: Otrok se NE SME truditi za ljubezen staršev!
1. Priznanje želje
Namesto neposrednega »ne« poskusimo najprej priznati otrokovo izkušnjo. Ne samo na besedni ravni, temveč z držo: »Vidim, da si tega res želiš. Tole z zajčkom ti je res pri srcu.« To ne pomeni, da se strinjamo – pomeni, da otroka čutimo. In prav občutek slišanosti pogosto sprosti največ napetosti.
2. Radovedno raziskovanje
Namesto da zatremo željo, jo raje raziščimo. »Kaj ti je pri zajčkih najbolj všeč? Kaj bi zanj skrb pomenila tebi?« Na ta način ne le poglabljamo stik z otrokom, ampak odkrivamo tudi morebitne globlje potrebe za željo – po pomiritvi, ljubezni, odgovornosti, čutnosti.
3. Pojdimo v svet domišljije
Otrokovega sveta ne vodi logika, temveč domišljija. Zato je dragoceno, če nekaj časa preživimo z otrokom v tej njegovi notranji domišljijski pokrajini: »Hm, če si zamisliva zajčka, kako bi mu bilo ime? Kje bi spal?« To ne vodi k uresničevanju želje, temveč k občutku povezanosti in ustvarjalnosti.
4. Nežna meja
Ko otrok čuti, da si na njegovi strani, bo veliko lažje slišal tudi mejo. »Hkrati pa kot tvoja mama vem, da zdaj v našem domu in ritmu življenja zajčku ne bi mogli nuditi tistega, kar potrebuje. In meni je pomembno, da živali ne jemljemo le kot željo, temveč kot bitja, ki imajo svoje potrebe.«
5. Iskanje alternative
Otrok ne potrebuje vedno rešitve – potrebuje občutek, da ni sam v svojem doživljanju. Lahko pa ponudimo simbolično potešitev: obisk kmetije, posvojitev zajčka na daljavo, ustvarjanje njegovega namišljenega prostora. In predvsem: čas. »Morda nekoč. A zdaj še ne.«
Ko ne tekmujemo z odpori, ki se kažejo v obliki »trmarjenja«, temveč se v sebi nekoliko umirimo in se uspemo usesti poleg otroka, biti prisotni in radovedni v njegovem notranjem svetu, se pogosto odpori umirijo sami od sebe – ali pa se preoblikujejo v nekaj drugega.
Spoštovanje otrokovih želja ne pomeni, da jih izpolnimo, pomeni pa, da jih vzamemo resno. In ravno to – ta notranji občutek, da si slišan in pomemben – je eden najglobljih temeljev otroške varnosti.
Dr. Boštjan Čampa, psihoterapevt
