Zakon o psihoterapiji je v Sloveniji dolgo pričakovan korak k večji strokovnosti, varnosti in dostopnosti na področju duševnega zdravja. O njegovem pomenu, znanstvenih temeljih psihoterapije in nujnosti sodelovanja med strokovnjaki smo se pogovarjali s prof. dr. Christianom Gostečnikom – doktorjem klinične psihologije, doktorjem psihologije in doktorjem teologije, ki je tudi utemeljitelj programa zakonske in družinske terapije v Sloveniji.
Intervju s prof. dr. Christianom Gostečnikom o pomenu zakonske ureditve psihoterapije v Sloveniji
VIDEO:
Dr. Gostečnik, zakaj podpirate sprejetje zakona o psihoterapiji?
"Prihajam iz te stroke – če lahko tako rečem – in menim, da je zakon o psihoterapiji nujen z različnih vidikov. Naj najprej povem, da sem po izobrazbi klinični psiholog. V Ameriki sem doktoriral iz klinične psihologije. Tam smo se poleg diagnostike eno leto izobraževali tudi v psihiatrični bolnišnici, kjer smo krožili in nato vstopili v terapevtske programe. Vse to smo združevali.
Klinična diagnostika je bila tam povezana s psihoterapijo. Vsak pa se je lahko specializiral za področje, ki ga je zanimalo – mladostništvo, zakonsko in družinsko terapijo, delo z otroki, starejšimi itd. Sam sem se odločil za zakonsko in družinsko terapijo v sklopu Ameriškega združenja in se navdušil nad to vejo znanosti, ki temelji na klinični psihologiji.
Ko sem se vrnil v Slovenijo, smo razvili program, ki temelji na klinični psihologiji, dopolnjen z znanji psihoterapije. Meni osebno je izjemno pomembno gojiti znanost. Znanost je tukaj meni najbolj pomembna! Takrat je Teološka fakulteta pokazala odprtost, pa tudi Medicinska fakulteta, in skupaj smo oblikovali program, ki je danes na zavidljivo visoki znanstveni ravni.
Mi učimo tisto, kar psihoterapija je – znanost o nezavednem. Zato jo absolutno podpiram - ker vidim, da znanstvena srenja zares goji to znanost. Ne trdim, da drugi pristopi niso znanstveni, ampak trdno stojim za tem, da psihoterapija temelji na znanosti – in da ljudje danes kričijo po njej. Ker želijo končno razumeti, zakaj se jim v življenju dogajajo stvari, ki si jih ne želijo, zakaj delujejo "kot na daljinca". Ko ugotovijo, da ima nezavedno tako močan vpliv, in prav to počne psihoterapija, lahko marsikaj razrešijo, dobijo nove izkušnje, nova spoznanja in zaživijo drugačno življenje.
Seveda pa je pri tem nujno opozoriti tudi na nevarnost šarlatanstva. Kdor je resničen znanstvenik, s tem živi, piše, raziskuje in poučuje. Študentje doktorirajo na tem področju. To je znanost, ki pelje v prihodnost. Ta znanost je sveža, nova, naša in nujno jo je gojiti naprej."
- Preberite si tudi: Dr. Robert Cvetek: "Bolj kot neznanje je nevarna iluzija znanja."
Kaj potrebuje človek v stiski?
"Bistveno je, da ljudje dobimo sočutje. Ljudje vemo, kaj je potrebno narediti. Skoraj vsakemu, ki pride k meni – naj bo to klient, kandidat ali stranka – postavim vprašanje: "Ali veste, kaj morate narediti, da boste spremenili življenje?" In večina jih ve. Naš nevrološki sistem je ustvarjen tako, da pozna odgovore.
V zgodovini so ljudje na milijone let živeli brez psihoterapije, danes pa smo se socializirali in živimo v drugačnem svetu. Postali smo bolj zahtevni, smo bolj čustveno bogati, začeli smo upoštevati svojo intuicijo, začeli smo upoštevati razlike med spoloma – moški in ženske čutimo in dojemamo svet drugače. Nujno potrebujemo dialog, pogovor.
Psihoterapevt je danes tisti, ki vodi ta dialog, na primer med zakoncema ali znotraj družine. Pomaga ljudem razumeti, kje so, kako delujejo in kam želijo iti v življenju. A tega pogosto ne zmorejo sami, saj jih morda vodijo stare, zapletene, nerazrešene travme in vzorci, ki se prenašajo skozi generacije v družinah.
Spremenili smo se, živimo pa včasih po starem. Možgani so izrazito konservativen instrument, ki težko sprejema novo – razen če jih postopoma preoblikujemo z novimi izkušnjami. Takrat se lahko spremenijo, sprejmejo novosti in nam omogočijo drugačno življenje."
Zakaj je pomembno sodelovanje različnih poklicev, ko je govora o pomoči ljudem v stiski?
"To je absolutno nujno. Vedno sem zagovarjal sodelovanje – s psihiatri, socialnimi delavci, psihologi, svetovalci in drugimi strokovnjaki z vseh področji humanistike, antropologije, psihologije, nevroznanosti, psihiatrije... Vsi smo dobrodošli in vsi smo sogovorniki. Naši možgani so tako večplastni, da človeka ne moremo razumeti le z enega vidika. Zato je sodelovanje tako izjemno pomembno.
Bolj kot sodelujemo, bolje lahko vrednotimo človeka in celostno razumemo njegovo doživljanje sveta ter kako vstopa v odnose, kako jih razume in doživlja. Čim več zornih kotov vključimo v pogled nanj, tem globlje ga lahko spoštujemo in cenimo kot celovito bitje. Prav tak pristop pa odpira tudi prostor za nova spoznanja in razvoj znanosti."
Ali bi lahko prišlo do težav, ker psihoterapevt nima znanja za diagnosticiranje duševnih motenj?
"Milijonkrat vam bomo to povedali... Kot klinični psiholog natančno poznam razliko med diagnostiko in terapijo. Zelo pomembno je poslati osebo h kliničnemu psihologu. Če nekdo pride k nam in ocenimo, da gre za težave, ki presegajo običajne konflikne situacije, anksioznost ali travmatično izkušnjo, ga jasno napotimo k diagnostiku.
Če prepoznamo, da njegovi možgani ne dovoljujejo osnovnih operacij, sinhronizacije in regulacije, če gre za motnje, če oseba ne zaznava realnosti ustrezno, če slišimo, da se njen svet popačeno odraža, jo jasno takoj usmerimo k psihiatru oziroma diagnostiku. Psihiater lahko nato presodi o medikamentoznem zdravljenju, mi pa s takšno osebo lahko včasih sočasno delamo, včasih pa po psihiatričnem zdravljenju. Gre za sodelovanje, ne izključevanje."
Spraševala: Ana Vehovar
